Nemški in avstro-ogrski preboj soške fronte med Tolminom in Kobaridom je močno olajšal vojaški in politični položaj Avstro-Ogrske. Po izstopu Rusije iz vojne se je tudi italijanska vojska umaknila daleč stran od avstrijske meje. Frontna črta se je premaknila globoko v notranjost Italije. 13. novembra 1917 je reko Piavo dosegel tudi 2. gorski strelski polk.
Toda Avstro-Ogrska in Nemčija nista imeli dovolj moči, da bi prisilili Italijo k vdaji in strateško unovčili izjemen vojaški uspeh. Hitri umik italijanske vojske prek reke Tilment je raztegnil prodirajoče avstro-ogrske in nemške enote preko celotne ravnine med reko Sočo in močvirnatimi področji ob reki Piavi. Italijani so napadalce ustavili ob Piavi in tu vzpostavili obrambno črto, ki se od začetka decembra 1917, ko so avstro-ogrske in nemške enota ustavile napade, ni več spreminjala. Italijansko poveljstvo je prevzel Armando Diaz in pod njim si je italijanska vojska nepričakovano hitro opomogla od katastrofalnega poraza pri Kobaridu. Italijani so močno utrdili ključne položaje na hribu Montello ob srednji Piavi in na pogorju Grappa med rekama Piavo in Brento. Na pomoč so jim prišli tudi francoski in britanski vojaki.
Bistvenega pomena pred odločilnimi boji prve svetovne vojne je bilo vprašanje, katera stran je bolje pripravljena na še eno uničujočo bitko, ki bi utegnila odločiti vojno. Ob povečani industrijski proizvodnji in pomoči zaveznikov je italijanska vojska hitro nadomestila izgubljeno opremo in orožje ter si povrnila bojno moč. Po kobariškem polomu so se Italijani naučili organizirano braniti. Na drugi strani je bila avstro-ogrska vojska v izgubljenem položaju. Leta 1918 je bila že docela izčrpana, že januarja je v izropani Benečiji začelo primanjkovati hrane. Preskrba enot je bila izjemno slaba, česar pa se v vrhovnem poveljstvu avstro-ogrske vojske niso zavedali. Prehrambena kriza obeh armad, vkopanih v močvirna območja, se je februarja zelo zaostrila in marca 1918 dosegla prvi vrhunec – povprečna telesna teža vojakov je padla na 50 kilogramov. Kljub temu so se na avstro-ogrski strani pričeli pripravljati na odločilen napad preko Piave, ki naj bi Italijo dokončno izločil iz vojne.
General Svetozar Borojević se ni navduševal nad prodorom preko Piave in je vseskozi opozarjal, da je avstro-ogrska vojska za napad preslabo pripravljena in oborožena ter dobesedno lačna. Nasprotoval je dvema smerema glavnega udara, saj naj bi Franz Conrad von Hötzendorf s tirolske strani prodiral proti beneški planoti, Svetozar Borojević pa nižje pri Piavi proti Trevisu. Avstro-ogrska vojska je svojo zadnjo ofenzivo začela 15. junija 1918. Napada se je lotila na kar 120 kilometrov širokem odseku fronte. Ofenziva je po nekaj začetnih uspehih na Montellu in spodnji Piavi doživela polom. Napadalci tudi z vremenom niso imeli sreče: zaradi obilnega deževja je Piava močno narasla in postala deroča, kar je otežilo preskrbo enot. Pontonske mostove, ki jih je avstro-ogrska vojska zgradila za preskrbovanje enot, je odnašala deroča reka, uničevalo pa jih je tudi antantno letalstvo. Avstro-ogrski armadi se je sicer uspelo umakniti na levi breg Piave, a izgube so bile ogromne. Tako je 20. junija 1918 cesar Karl, ki je osebno vodil napad, ukazal umik na izhodiščne položaje. V tednu bojev je avstro-ogrska armada izgubila 142260 mož; veliko žrtev je terjala tudi malarija, ki se ji je avgusta 1918 pridružila še griža. Neuspeh je imel hude posledice za moralo vojakov in vse več je bilo dezerterstva, tako da se je vojska od julija do septembra zmanjšala za polovico.
Že od februarja 1918 so se v avstro-ogrski vojski vrstili upori, v katerih so sodelovali tudi Slovenci. Slovenski polki v zaledju so sodelovali v treh velikih uporih. Prvi je izbruhnil 1. februarja 1918, ko so se uprli mornarji avstro-ogrske vojne mornarice v Boki Kotorski. Med njimi je bilo okrog 34% Srbov, Hrvatov in Slovencev. 12., 14. in 24. maja se je sprožil plaz uporov v Judenburgu, Murau in Radgoni. Med prvimi polki se je tik za bojno črto 24. oktobra, ob začetku velike italijanske ofenzive na reki Piavi, uprl 2. gorski strelski polk v Codroipu. Težak bojni položaj Avstro-Ogrske je preprečil, da bi naglo sodišče kaznovalo uporne vojake in tako se je polk odpravil proti domu. V Gorici je 2. novembra prisegel Narodnemu svetu za Goriško in Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Po prihodu italijanske vojske v Gorico 6. novembra je moral polk po določilih premirja med Italijo in Avstro-Ogrsko zapustiti mesto. Ob razpadu Avstro-Ogrske pa so slovenski vojaki prisegli zvestobo Državi SHS in vstopili v narodne straže, ki so branile meje nove države in razoroževale umikajočo se avstro-ogrsko vojsko.
Zadnja velika bitka prve svetovne vojne, poimenovana o kraju Vittorio Veneto, se je pričela v noči med 23. in 24. oktobrom 1918, prav na obletnico začetka preboja pri Kobaridu. Zdesetkani avstro-ogrski armadi je nasproti stala premočna italijanska armada ob pomoči treh britanskih, dveh francoskih in ene češkoslovaške divizije ter ameriškega polka. Toda prvi italijanski napad na pogorje Grappa je bil neuspešen. V štiridnevnih bojih so avstro-ogrske čete zaustavljale vse italijanske prodore, toda razpadanje dvojne monarhije se je kmalu preneslo tudi na fronto. Pričeli so se vrstiti upori vojakov, začel se je umik v notranjost monarhije. V noči na 27. oktober so Italijani na več mestih prečkali Piavo. Že 28. oktobra so narodni odbori v Pragi, Ljubljani in Zagrebu objavili odcepitev od Avstro-Ogrske. Avstro-ogrske enote iz rezerve, ki bi morale 29. oktobra s protinapadom zlomiti vnovični italijanski prodor na pobočjih Grappe, se niso več hotele bojevati. Borojević je premaknil dve armadi za reko Livenzo, nato pa se je umik nadaljeval za reko Tilment. Avstro-Ogrska je 30. oktobra zaprosila za premirje in preboj pri Vittoriu Venetu se je končal 4. novembra. Avstro-Ogrska se je sesula, vojska pa je propadla skupaj z njo. Orožje je dokončno utihnilo 4. novembra 1918 ob treh popoldne.
Slovenski polki avstro-ogrske armade so bili ob koncu vojne daleč od slovenskih dežel. 17. pehotni polk je bil na tirolskem bojišču, kjer je v začetku novembra 1918 padel v italijansko ujetništvo. 97. pehotni polk je konec vojne dočakal v Ukrajini, 87. pehotni in 2. gorski strelski polk sta bila na Piavi. Glavnina avstro-ogrskih vojakov se je po razsulu ob Piavi vračala domov v prvih dveh tednih novembra. Ceste so bile polne vojaških kolon, ob njih so ostajali kupi odvržene in zapuščene vojaške opreme, orožje, vozovi, avtomobili in konji. Precejšen del avstro-ogrske armade se je vračal preko slovenskega ozemlja. Glavna smer vojaškega umika je bila mimo Gorice, Ajdovščine, Idrije, Škofje Loke, Kamnika, Vranskega, Celja in Pragerskega.
Literatura:
Miro Simčič: 888 dni bojev na Soči. Orbis, Ljubljana 2006.
Slovenci + prva svetovna vojna 1914–1918. Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana 2010.
Marko Štepec: Vojne fotografije 1914–1918. Iz fotografske zbirke Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Defensor, Ljubljana 2008.
Bistvenega pomena pred odločilnimi boji prve svetovne vojne je bilo vprašanje, katera stran je bolje pripravljena na še eno uničujočo bitko, ki bi utegnila odločiti vojno. Ob povečani industrijski proizvodnji in pomoči zaveznikov je italijanska vojska hitro nadomestila izgubljeno opremo in orožje ter si povrnila bojno moč. Po kobariškem polomu so se Italijani naučili organizirano braniti. Na drugi strani je bila avstro-ogrska vojska v izgubljenem položaju. Leta 1918 je bila že docela izčrpana, že januarja je v izropani Benečiji začelo primanjkovati hrane. Preskrba enot je bila izjemno slaba, česar pa se v vrhovnem poveljstvu avstro-ogrske vojske niso zavedali. Prehrambena kriza obeh armad, vkopanih v močvirna območja, se je februarja zelo zaostrila in marca 1918 dosegla prvi vrhunec – povprečna telesna teža vojakov je padla na 50 kilogramov. Kljub temu so se na avstro-ogrski strani pričeli pripravljati na odločilen napad preko Piave, ki naj bi Italijo dokončno izločil iz vojne.
General Svetozar Borojević se ni navduševal nad prodorom preko Piave in je vseskozi opozarjal, da je avstro-ogrska vojska za napad preslabo pripravljena in oborožena ter dobesedno lačna. Nasprotoval je dvema smerema glavnega udara, saj naj bi Franz Conrad von Hötzendorf s tirolske strani prodiral proti beneški planoti, Svetozar Borojević pa nižje pri Piavi proti Trevisu. Avstro-ogrska vojska je svojo zadnjo ofenzivo začela 15. junija 1918. Napada se je lotila na kar 120 kilometrov širokem odseku fronte. Ofenziva je po nekaj začetnih uspehih na Montellu in spodnji Piavi doživela polom. Napadalci tudi z vremenom niso imeli sreče: zaradi obilnega deževja je Piava močno narasla in postala deroča, kar je otežilo preskrbo enot. Pontonske mostove, ki jih je avstro-ogrska vojska zgradila za preskrbovanje enot, je odnašala deroča reka, uničevalo pa jih je tudi antantno letalstvo. Avstro-ogrski armadi se je sicer uspelo umakniti na levi breg Piave, a izgube so bile ogromne. Tako je 20. junija 1918 cesar Karl, ki je osebno vodil napad, ukazal umik na izhodiščne položaje. V tednu bojev je avstro-ogrska armada izgubila 142260 mož; veliko žrtev je terjala tudi malarija, ki se ji je avgusta 1918 pridružila še griža. Neuspeh je imel hude posledice za moralo vojakov in vse več je bilo dezerterstva, tako da se je vojska od julija do septembra zmanjšala za polovico.
Že od februarja 1918 so se v avstro-ogrski vojski vrstili upori, v katerih so sodelovali tudi Slovenci. Slovenski polki v zaledju so sodelovali v treh velikih uporih. Prvi je izbruhnil 1. februarja 1918, ko so se uprli mornarji avstro-ogrske vojne mornarice v Boki Kotorski. Med njimi je bilo okrog 34% Srbov, Hrvatov in Slovencev. 12., 14. in 24. maja se je sprožil plaz uporov v Judenburgu, Murau in Radgoni. Med prvimi polki se je tik za bojno črto 24. oktobra, ob začetku velike italijanske ofenzive na reki Piavi, uprl 2. gorski strelski polk v Codroipu. Težak bojni položaj Avstro-Ogrske je preprečil, da bi naglo sodišče kaznovalo uporne vojake in tako se je polk odpravil proti domu. V Gorici je 2. novembra prisegel Narodnemu svetu za Goriško in Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Po prihodu italijanske vojske v Gorico 6. novembra je moral polk po določilih premirja med Italijo in Avstro-Ogrsko zapustiti mesto. Ob razpadu Avstro-Ogrske pa so slovenski vojaki prisegli zvestobo Državi SHS in vstopili v narodne straže, ki so branile meje nove države in razoroževale umikajočo se avstro-ogrsko vojsko.
Zadnja velika bitka prve svetovne vojne, poimenovana o kraju Vittorio Veneto, se je pričela v noči med 23. in 24. oktobrom 1918, prav na obletnico začetka preboja pri Kobaridu. Zdesetkani avstro-ogrski armadi je nasproti stala premočna italijanska armada ob pomoči treh britanskih, dveh francoskih in ene češkoslovaške divizije ter ameriškega polka. Toda prvi italijanski napad na pogorje Grappa je bil neuspešen. V štiridnevnih bojih so avstro-ogrske čete zaustavljale vse italijanske prodore, toda razpadanje dvojne monarhije se je kmalu preneslo tudi na fronto. Pričeli so se vrstiti upori vojakov, začel se je umik v notranjost monarhije. V noči na 27. oktober so Italijani na več mestih prečkali Piavo. Že 28. oktobra so narodni odbori v Pragi, Ljubljani in Zagrebu objavili odcepitev od Avstro-Ogrske. Avstro-ogrske enote iz rezerve, ki bi morale 29. oktobra s protinapadom zlomiti vnovični italijanski prodor na pobočjih Grappe, se niso več hotele bojevati. Borojević je premaknil dve armadi za reko Livenzo, nato pa se je umik nadaljeval za reko Tilment. Avstro-Ogrska je 30. oktobra zaprosila za premirje in preboj pri Vittoriu Venetu se je končal 4. novembra. Avstro-Ogrska se je sesula, vojska pa je propadla skupaj z njo. Orožje je dokončno utihnilo 4. novembra 1918 ob treh popoldne.
Slovenski polki avstro-ogrske armade so bili ob koncu vojne daleč od slovenskih dežel. 17. pehotni polk je bil na tirolskem bojišču, kjer je v začetku novembra 1918 padel v italijansko ujetništvo. 97. pehotni polk je konec vojne dočakal v Ukrajini, 87. pehotni in 2. gorski strelski polk sta bila na Piavi. Glavnina avstro-ogrskih vojakov se je po razsulu ob Piavi vračala domov v prvih dveh tednih novembra. Ceste so bile polne vojaških kolon, ob njih so ostajali kupi odvržene in zapuščene vojaške opreme, orožje, vozovi, avtomobili in konji. Precejšen del avstro-ogrske armade se je vračal preko slovenskega ozemlja. Glavna smer vojaškega umika je bila mimo Gorice, Ajdovščine, Idrije, Škofje Loke, Kamnika, Vranskega, Celja in Pragerskega.
Literatura:
Miro Simčič: 888 dni bojev na Soči. Orbis, Ljubljana 2006.
Slovenci + prva svetovna vojna 1914–1918. Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana 2010.
Marko Štepec: Vojne fotografije 1914–1918. Iz fotografske zbirke Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Defensor, Ljubljana 2008.