Šolstvo v Izoli ima svoje začetke v času oblasti oglejskega patriarha, leta 1186. Tedaj so začeli poučevati v stolni šoli.
Prvo javno šolo so ustanovili leta 1419. Sodila je pod upravo mestnih sester. V javni šoli so v času Beneške republike poučevali domači učitelji, večinoma duhovniki. Plačevala jih je komuna, poučevali pa so tudi humanistične in verske predmete. Šola se je delila na nižjo italijansko in višjo latinsko šolo.
Velike spremembe je prineslo 19. stoletje. Do leta 1814 so ukinili šole latinskega jezika, retorike in filozofije. Uvedeno je bilo osnovno šolstvo. Že Benečani so začeli razdeljevati cerkveno posest. Leta 1794 je zato beneški senat za šolske namene predal občini hospic servitov s cerkvico in okoliškim zemljiščem. Tudi avstrijska vlada je pozneje šolam dodeljevala cerkveno posest.
Nove spremembe je prineslo leto 1848. Učitelji so odtlej lahko izbirali vsebino in način pouka. V osnovnih šolah in v gimnaziji je bil uveden pouk v materinščini.
V mestu so imeli oblast v rokah Italijani, ki so postopno izvajali politiko poitalijančevanja, na podeželju pa je bil učni jezik slovenski. Leta 1870 je občinski zbor izglasoval, da bo učni jezik v mestu Izola italijanski, v Kortah, kjer so pričeli poučevati leta 1815, pa slovenski. Leta 1855 je bilo šolstvo prepuščeno cerkvenim oblastem. Cerkev so ločili od šole šele leta 1868, ko je upravljanje in nadzorovanje šolstva prešlo v državne roke. Naslednje leto so nastale nove šole in uvedena je bila splošna 8 – letna šolska obveznost, ki pa jo je Istrski svet skrajšal na 6 let. Uvedena je bila tudi večerna ponavljalna šola v zimskem času za učence do končanega 14. leta starosti. Leta 1898 so začeli v občini izvajati zakon o uvajanju šolnine.
Novosti je prinesla šele italijanska oblast. Leta 1920 je Generalni komisariat za Julijsko krajino izdal navodilo, naj se v ljudskih šolah z neitalijanskim učnim jezikom uvede pouk italijanščine od 2. razreda dalje. Jezik naj bi imeli do tri ure na teden na račun drugih predmetov. Uvedeno je bilo tudi poučevanje verouka v italijanskem jeziku in italijanske slovnice. (Tome, 1993)
Izola je imela vrsto let čipkarsko šolo. Klekljanje je bilo v Istri razširjeno že v 15. stoletju. Bogate dame so čipke nosile na oblekah. Izolske čipke so bile rumeno – bele, značilni pa so bili spiralasti, listni in grozdni vzorci, bizantinski in posebni renesančni vzorci. Po padcu Beneške republike je čipkarstvo zamrlo. Leta 1875 je bilo v Izoli le še 10 čipkaric. Vzorce čipk je hranila Cencia Scorpoviolo. Za oživitev čipkarstva sta se zavzeli grofica Marcella in princesa Chig. – Giovanelli; tako sta po letu 1872 dve Izolanki dobili štipendijo za čipkarski tečaj v Muzeju za umetnost in industrijo na Dunaju. Čipkarsko šolo so leta 1883 odprli v Besenghijevi palači. Obiskovalo jo je 30 učenk, ki so bile razdeljene po starosti in sposobnosti. Pouk je trajal dve leti, dekleta pa so se naučila klekljati 30 vzorcev. Čipke so prodajale v Trst, Videm in celo v Milano. Od leta 1911 je bil tečaj za klekljanje in šivanje tudi v 1. in 2. razredu vajenske šole. Nato so čipkarsko šolo zaradi strahu pred propadom združili s poklicno šolo. Zaradi konkurenčne strojne izdelave čipk se je v čipkarsko šolo vpisovalo vse manj učenk. Ker je šola zaradi pomanjkanja učenk zašla v krizo, je občina leta 1920 razglasila, da je obisk čipkarske šole obvezen za dekleta od 12. – 14. leta starosti. Po letu 1935 so šolo ukinili. Leta 1937 so jo hoteli ponovno oživiti, vendar brez uspeha. (Kramar, 2003)
Velike spremembe je prineslo 19. stoletje. Do leta 1814 so ukinili šole latinskega jezika, retorike in filozofije. Uvedeno je bilo osnovno šolstvo. Že Benečani so začeli razdeljevati cerkveno posest. Leta 1794 je zato beneški senat za šolske namene predal občini hospic servitov s cerkvico in okoliškim zemljiščem. Tudi avstrijska vlada je pozneje šolam dodeljevala cerkveno posest.
Nove spremembe je prineslo leto 1848. Učitelji so odtlej lahko izbirali vsebino in način pouka. V osnovnih šolah in v gimnaziji je bil uveden pouk v materinščini.
V mestu so imeli oblast v rokah Italijani, ki so postopno izvajali politiko poitalijančevanja, na podeželju pa je bil učni jezik slovenski. Leta 1870 je občinski zbor izglasoval, da bo učni jezik v mestu Izola italijanski, v Kortah, kjer so pričeli poučevati leta 1815, pa slovenski. Leta 1855 je bilo šolstvo prepuščeno cerkvenim oblastem. Cerkev so ločili od šole šele leta 1868, ko je upravljanje in nadzorovanje šolstva prešlo v državne roke. Naslednje leto so nastale nove šole in uvedena je bila splošna 8 – letna šolska obveznost, ki pa jo je Istrski svet skrajšal na 6 let. Uvedena je bila tudi večerna ponavljalna šola v zimskem času za učence do končanega 14. leta starosti. Leta 1898 so začeli v občini izvajati zakon o uvajanju šolnine.
Novosti je prinesla šele italijanska oblast. Leta 1920 je Generalni komisariat za Julijsko krajino izdal navodilo, naj se v ljudskih šolah z neitalijanskim učnim jezikom uvede pouk italijanščine od 2. razreda dalje. Jezik naj bi imeli do tri ure na teden na račun drugih predmetov. Uvedeno je bilo tudi poučevanje verouka v italijanskem jeziku in italijanske slovnice. (Tome, 1993)
Izola je imela vrsto let čipkarsko šolo. Klekljanje je bilo v Istri razširjeno že v 15. stoletju. Bogate dame so čipke nosile na oblekah. Izolske čipke so bile rumeno – bele, značilni pa so bili spiralasti, listni in grozdni vzorci, bizantinski in posebni renesančni vzorci. Po padcu Beneške republike je čipkarstvo zamrlo. Leta 1875 je bilo v Izoli le še 10 čipkaric. Vzorce čipk je hranila Cencia Scorpoviolo. Za oživitev čipkarstva sta se zavzeli grofica Marcella in princesa Chig. – Giovanelli; tako sta po letu 1872 dve Izolanki dobili štipendijo za čipkarski tečaj v Muzeju za umetnost in industrijo na Dunaju. Čipkarsko šolo so leta 1883 odprli v Besenghijevi palači. Obiskovalo jo je 30 učenk, ki so bile razdeljene po starosti in sposobnosti. Pouk je trajal dve leti, dekleta pa so se naučila klekljati 30 vzorcev. Čipke so prodajale v Trst, Videm in celo v Milano. Od leta 1911 je bil tečaj za klekljanje in šivanje tudi v 1. in 2. razredu vajenske šole. Nato so čipkarsko šolo zaradi strahu pred propadom združili s poklicno šolo. Zaradi konkurenčne strojne izdelave čipk se je v čipkarsko šolo vpisovalo vse manj učenk. Ker je šola zaradi pomanjkanja učenk zašla v krizo, je občina leta 1920 razglasila, da je obisk čipkarske šole obvezen za dekleta od 12. – 14. leta starosti. Po letu 1935 so šolo ukinili. Leta 1937 so jo hoteli ponovno oživiti, vendar brez uspeha. (Kramar, 2003)
Pripravila Damjana Špik
Vir:
1. TOME Marinac, B. (1993). Občina Izola, V Ljubljani: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete
2. KRAMAR, J. (2003). Izola : mesto ribičev in delavcev. (Ponatis iz leta 1989). Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko: Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije: Lipa