Sestavek z gornjim naslovom je izšel že leta 1953 v Domoljubu, vestniku SLS (št. 1, 1. 1. 1953). Kasneje so ga objavili tudi Pogledi,328 leta 2018 pa še Jože Maček, zato mi je bil na voljo. Ker gre za skoraj 50 strani dolgo besedilo, bom prikazal samo najvažnejša dejstva. Urednik Janez Arnež je napisal, da je ta številka Pogledov malo drugačna: »Načelno se v njih objavlja le arhivsko gradivo, ki je shranjeno v arhivu Studia Slovenica brez komentarja. V tej številki pa je objavljenemu arhivskemu gradivu dodano tudi nekaj urednikovih opomb. (Urednikovo pojasnilo.)«329
Janez Arnež ugotavlja, da je problem interpretacije domobranstva Kreka zasledoval prav vsa leta emigracije. Njegovi pristaši, politični prijatelji in preostali člani Slovenske ljudske stranke, ki so prebežali iz domovine, so namreč imeli drugačne poglede na domobranstvo, kakor jih je imel dr. Miha Krek, ki je prišel iz Londona. Arnež piše, da se je Krek tega zavedal, zato je v javnosti raje molčal kot pa da bi ugovarjal pogledom in mnenjem drugače mislečih. Ostal je sicer velik nasprotnik komunizma in je to javno izpovedal tudi na velikem zborovanju 27. oktobra 1968 v Buenos Airesu. Njegov molk pa je, tako Arnež, rešil emigrantsko SLS in tako ohranil dobršno mero enotnosti med emigranti, ki so vztrajali pri svoji ideologiji.
Kaj je dejansko menil o tem vprašanju, pa je dr. Krek pojasnil le nekaterim. Med njimi je bil tudi Pavle Rant, ki je bil poročen s Peršuhovo hčerko Miriam, nečakinjo Krekove žene, rojene Dežman. Pavle Rant (1923–1984) je v emigraciji delal v slovenskem izseljeniškem šolstvu, v politiki SLS in v domobranski organizaciji. Več let je bil tudi urednik Vestnika protikomunističnih borcev. Krek je Rantu zaupal svoje osebno mnenje o tistem delu Kuharjevega predloga, ki se mu je zdel sprejemljiv: »Iz Londona je bila slika res taka, kakor jo je Kuhar grobo povedal, če izvzamemo njegovo vabilo naj gredo k Titu in upoštevamo samo njegov poziv naj beže kamorkoli že, samo beže, da se zaveznikom ne bodo predstavili v nemški uniformi, formaciji in kot nemška pomožna sila.«330 Ko je Krek emigriral in je ob obisku slovenskih skupin v emigraciji slišal mnenje tistih, ki so vojno preživeli v domovini, je spoznal, kako so neprimerljive razmere v okupirani Sloveniji in tiste v Londonu pogojevale še bolj neprimerljiva mnenja in odločitve. Krek piše: »Dečka [Kuhar in Snoj] sta se zavedala, da tvegata hudo reč. Naivna sta bila, ker sta mislila, da bosta kaj rešila. Nista prav ocenila niti komunistov niti domobrancev, niti tedanjega splošnega razpoloženja doma. Vedela sta samo, da domobrancem preti nesreča in sta jih hotela reševati na neprimeren in nemogoč način.331 O tej nevarnosti za domobrance Krek ni govoril po radiu, ker mu tega niso dovolili, v Slovenijo pa je sporočil, da jim preti nevarnost. Vodja slovenske kraljevske ilegale v Sloveniji, polkovnik Ivan Prezelj, je dobil to Krekovo opozorilo in ga sporočil domobranskemu poveljniku, polkovniku Francu Krenerju. Pozneje so vsi zanikali, da bi ta sporočila sploh prejeli. Krek pa je vedel, da so poleg Krenerja to obvestilo dobili tudi še nakateri domobranci in SLS politiki, pa vseeno niso sledili tem nasvetom. Krek je vedel, da je pot do zaveznikov skozi Italijo, le Krener je »rinil« na sever z Nemci: »Iz Italije niso vrnili nikogar razen Rupnika po njegovi krivdi, ker se ni hotel poslužiti pomoči, ki smo jo nudili iz Avstrije.«332
Krek je seveda kot načelnik SLS skušal svoje politične funkcionarje odvezati vsake krivde, pa za to ni imel nobenih dokazov. Obenem so ga politiki SLS in člani Narodnega odbora obveščali tako pristransko, da so zanikali vsako odgovornost za prisilno vrnitev slovenskih oboroženih sil v roke komunistov. V emigraciji si dr. Krek ni upal govoriti proti Rupniku, ker so ga nekateri prebegli domobranci visoko cenili, Kuhar in Krek pa sta bila zato nejevoljna, ker so menda tudi Angleži to pričakovali. Miselno seveda sploh ni bil daleč od obsodbe domobranstva, saj je Rantu zaupal: »Neslovenskega je bilo v domobranstvu več kot smo mislili. Če bi bili mi [v Londonu!] brezobzirni in povedali takoj in dosti močno vse slabosti domobranskega pojava, bi morali podčrtati škofovo slabost, ker je tako močno nastopal proti domačim komunistom, pa skoraj nič proti tistim, ki so šli s fašisti in nacisti in zelo malo proti okupatorskim odredbam, ki so bile pogosto zelo krvave.«333 Ob tem se je razvila dolga in mučna debata, ki je končno pripeljala do suma, da je bil glavni in morda tudi edini krivec vrnitve domobrancev njihov poveljnik general Krener. Ko se je zatem Krek zavil v molk, je prišlo do dolgega objavljanja različnih pisem z najrazličnejšimi dokazi v Vestniku. To se je dogajalo v letu 1966. Na podlagi teh objav lahko sklepamo, da je bilo več ljudi v zasedeni ljubljanski pokrajini obveščenih o Krekovem opozorilu.
Poleg Kreka je bil v te domobranske debate vpleten tudi ddr. Alojzij Kuhar, saj sta oba poskušala obvestiti ljudi v svoji domovini o nevarnosti prisilnega vračanja tistih Slovencev, ki so jih zavezniki našli z orožjem v rokah. Na žalost nista uspela. Te težave in Kuharjevo pismo nekomu v Sloveniji sem že omenil. Najboljši dokaz, da sta se oba s Snojem naivno predala angleškemu in komunističnemu pritisku, je Kuhar sam dobil od Toneta Fajfarja-Gašperja, nekdanjega krščanskega socialista, ki se je pozneje priključil komunistom. Od njega je izvedel, da je bil njun načrt že vnaprej obsojen na neuspeh: »Februarja [6. 2. 1945] sem se ponižal in šel k Fajfarju, ki je bil tukaj [v Londonu]. Od njega sem zvedel, da bi morda tudi preokret, ki sem ga svetoval, ne rodil uspeha, to je rešitve življenj, ker je on zastopal stališče, da je treba ta svet iztrebiti, in da bo tudi iztrebljen. Iste besede je ponovil tudi v radiu… Poročilo sem poslal tudi Sveti stolici, a je ugasnilo brez odmeva.«334
Alojzija Kuharja je zelo pretreslo, ko so mu ljudje iz Foreign Officea pokazali domobransko prisego in vdanostno izjavo slovenske duhovščine. Ko so doživeli polom še njegovi govori domobrancem, je doživel osebni zlom, ki je bil zanj največja tragedija, saj sta mu oba njegova prijatelja, Krek in Gabrovšek, povedala, da se je motil in da je bila to njegova velika politična zmota. Tega Kuhar sicer nikoli ni javno priznal, v svojem srcu pa je najbrž razumel, da sta njegova sodelavca in prijatelja imela prav. A le glede njegove zmote, ki nikakor ni bila »politična zmota«, saj je Alojzij Kuhar kot človek in kot duhovnik skušal storiti tisto, kar mu je narekovala vest in čemur je pritrjevala njegova brezmejna ljubezen do slovenskega roda. Želel je obvarovati življenja mladih ljudi, ki so tako nesrečno prisegli Hitlerju. Četudi njegova prizadevanja niso obrodila nobenega sadu, pa stoodstotno potrjujejo, da je Kuhar kot domoljub in kot kristjan znal ločiti večje zlo (Hitlerja) od manjšega zla (komunistov) in je kot zaveden Slovenec vedel, kdo so njegovi smrtni sovražniki in kdo pravi prijatelji. V zmoti je bil torej zgolj zato, ker je preveč zaupal v humanost vseh ljudi, ta njegova, čisto človeška zmota pa je v vseh pogledih daleč, daleč od kakršnekoli »politične zmote«.
_______
[328] Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 68 – 69, februar 2004.
[329] Krek, Kuhar in slovensko Domobranstvo. V: Maček, Jože: Ob šestdesetletnici smrti ddr. Alojzija Kuharja: Avtobiografija, korespondenca, zapisi. Ljubljana, Salve, 2018, str.100.
[330] Miha Krek: Pismo Pavletu Rantu. 16. julij 1960. V: Maček, Jože: Ob šestdesetletnici smrti ddr. Alojzija Kuharja: Avtobiografija, korespondenca, zapisi. Ljubljana, Salve, 2018, str.101.
[331] Miha Krek: Pismo Pavletu Rantu. 16. julij 1960. V: Maček, Jože: Ob šestdesetletnici smrti ddr. Alojzija Kuharja: Avtobiografija, korespondenca, zapisi. Ljubljana, Salve, 2018, str.101.
[332] Miha Krek: Pismo Pavletu Rantu. 16. julij 1960. V: Maček, Jože: Ob šestdesetletnici smrti ddr. Alojzija Kuharja: Avtobiografija, korespondenca, zapisi. Ljubljana, Salve, 2018, str.102 – 103.
[333] Prav tam, stran 104.
[334] Kuharjevo pismo Žebotu, 28.2. 1947. V: Maček, Jože: Ob šestdesetletnici smrti ddr. Alojzija Kuharja: Avtobiografija, korespondenca, zapisi. Ljubljana, Salve, 2018, str. 116.
