Znanih nam je šest voščilnic, in sicer iz let 1947, 1949, dve iz 1956, 1957 in 1958. Iz dejstva, da v teh letih brata Ivana/Anzana ni bilo več med živimi, in iz besedil (kuverte namreč niso ohranjene), razberemo, da je bilo vseh šest voščilnic poslanih bratu Avgustu (enkrat je naslovil tudi njegovo ženo Pavlo). V njih je nagovarjal predvsem brata. Večkrat mu je naročil pozdrave za ženo, druge domače in sorodnike, v enem primeru (1949) je prosil za posredovanje sporočila in darila bratu Lovru/Vorancu.
Vse obravnavane voščilnice so bile pisane iz tujine. Prva je iz časa, ko je ddr. Alojzij Kuhar živel v Cambridgu v Angliji in tudi druga je bila najbrž poslana iz istega naslova (glede na to, da je doktoriral konec novembra 1949), preostale so bile poslane iz New Yorka. Vse vsebujejo (ene krajše, druge daljše) voščilo v angleščini, ob robu oz. na dnu pa je Kuharjevo sporočilo, napisano z roko. Zelo skrbno je na voščilnici spodaj levo zapisa tudi kraj in datum svojega pisanja, čeprav včasih dvomimo pri zapisu števke 1 oz. 7.
Voščila imajo tipizirane začetke, v katerih je pisec omenil priložnost, zaradi katere se je oglasil. V našem primeru gre za tri voščilnice, poslane ob velikonočnih praznikih in tri ob božiču; dveh najpomembnejših krščanskih praznikih, ki ju je po takrat uveljavljenih pravilih ddr. Alojzij Kuhar zapisal z veliko začetnico. Ob božiču je voščil tudi srečno novo leto. Slikovni motivi na voščilnicah ustrezajo praznikoma.
Zanimivi so tudi pozdravi in zapisi imena in priimka naslovnika ter zapisi naslovov, vendar o tem ob koncu tega pisanja.
Prva voščilnica je bila napisana v Cambridgu 24. 3. 1947 za veliko noč. Sama voščilnica je sestavljena iz slikovne strani in voščila v angleščini. Ob natisnjenem besedilu sledimo (ob desnem robu voščilnice) Kuharjevemu fonetičnemu zapisu angleščine. Besedila ni prevedel v slovenščino. Očitno je želel, da bi domači znali prebrati to besedilo v angleščini, čeprav je pri tem nekaj besed zapisal nedosledno, npr. besedi they je zapisal izgovorjavo tej, namesto dej.
Na koncu voščila je dodal nekaj svojih besed. Pozdrave ob prazniku je izrekel v »starem krščanskem duhu« – Kuhar je namreč spremljal dogajanje v domovini in tako tudi umik krščanstva iz javnega življenja in posledično slovenskih domov. V letu 1947 je še upal, da se bodo stvari v zvezi s tem spremenile. Za imenom je zapisal začetnico svojega priimka (K.), vendar jo je prečrtal. Mogoče se mu je zdelo neprimerno, da bi se s priimkom poslovil od brata Avgusta in njegove žene, četudi le s krajšavo.
Leta 1949 je pisal ob božiču in novem letu, in sicer enemu od bratov (kateremu, se iz zapisanega ne da razbrati), v pozdravu je zapisal: »Blagoslovljen Božič in srečno Novo leto 1950 želi vsem od srca brat…«. Ob tem običajnem voščilu zasledimo na zadnji strani čestitke pripeto svetinjico z avtorjevim pripisom: »To svetinjico Brezmadežne naj Voranc stalno nosi okrog vratu.« Z zapisom dopolnjuje svojo podobo, ki ima brata Lovra/Voranca rad in verjame, da se da z vero obvarovati vsega hudega.
Voščilnico za veliko noč, marca 1956, je pisal že iz New Yorka. Z dobrimi željami ni nagovoril le brata, saj je zapisal »voščim Tebi in vsem sorodnikom od Prežihovega Vrha do Brinjeve Gore« – z Brinjevo goro je mislil na sorodnike žene brata Ivana, Alojzija je bila namreč doma s Stražišča.
Posebej zanimiva je voščilnica za božič iz leta 1956, ko je poleg običajnega kratkega pozdrava: »Vesele Božične praznike in srečno Novo leto že v svojem domu Ti od srca vošči Tvoj Te ljubeči brat …« zapisal na posebnem listu pripis, ki se je razvil v pismo. V njem je zapisal, da piše še enkrat, saj se boji, »da je pošta [karto1 /voščilnico] stran zagnala, ker mi je prijatelj, ki jo je nesel na pošto z drugimi vred[,] priznal, da je pozabil nalepiti znamke. Takšne stvari stric Sam enostavno vrže proč in se ne gnjavi2 s kaznimi, itd.« Izvemo, da mu je tudi brat Avgust pisal iz Beograda. Za mesto je povedal, da ga ne pozna in se temu dejstvu sam sebi čudi. V drugem delu pripisa je nagovoril brata: »Na Božič imejte jaslice in pojdite k polnočnicam in k svitnam3. Svetijo naj vam baklje iz tresk. Doma pokadite po hiši in zataknite prvi križ. Na otročje naj Vas mladi našeškajo za par kvoc4, šiberlnov5 in orehov. Na Šent Janževo pojdite v cerkev moliti za oba rajna duhovnika, očeta in Anzana, in popijte glaž zakuhanega Šentjanževca!« S temi besedami, v katerih je izrazil predvsem svojo skrb, da bi pri hiši ohranili krščanske običaje in navade, je končal pripis.
V naslednjem voščilu leta 1957 je ob božiču in novem letu voščil bratu Avgustu in sorodnikom »blagoslovljene praznike, da bi jih še mnogo praznovali in se med seboj radi imeli.«
Svojo željo po spremembi nam daje slutiti z zadnjo voščilnico (1958), ki jo je zaključil z domačo, hotuljsko besedo: »En korp6 takih-le [,] bo pa kuj7 vse drugače.« Besedilo se nanaša na slikovni motiv na voščilnici, in sicer na košaro, polno pisanic. Misel tolaži, bodri, tako pisca kot naslovnika.
_______
[1] Karta – pog. dopisnica, razglednica.
[2] Gnjaviti se – pog. mučiti se.
[3]Svitne – zgodnje jutranje maše v adventnem času.
[4]Kvoce – kor. suhe hruške, cele ali prerezane na pol.
[5]Šiberlni – kor. suhi jabolčni krhlji.
[6] Korp – pletena košara
[7] Kuj – nar. takoj