Obe deli, ki sta danes v razvidu (Vöre krsztsánszke krátki návuk in Nouvi zakon), sta bili natisnjeni v mestu Halle v Nemčiji. Pri tem je uporabil prekmursko (madžarsko) grafiko, ki jo je v prekmursko knjigo uvedel začetnik prekmurskega slovstva, Franc Temlin.
Poleg teh dveh del, pri čemer predstavlja prevod Nove zaveze njegovo življenjsko delo, je napisal tudi pesmarico, a izdaje ni dočakal. Njegov rokopis v vezani obliki je v Šopronu z naslovom Nouvi Gráduvál za tisk leta 1789 pripravil Mihael Bakoš.
Neohranjena pa so nekatera dela, kakor mali katekizem (1752 ?), abecednik in čitanka (1753 ?), v madžarskem jeziku pa madžarska aritmetika in Colloquia, tj. razgovori o sedmih veroizpovedih. Prevajal ali celo prevedel naj bi tudi staro zavezo Svetega pisma, kar pa naj bi po ugotovitvah proučevalcev zgorelo v požaru.
Abecednik
Abecednik, ki se omenja med Küzmičevimi deli, ni v razvidu. Po dosedanjih ugotovitvah naj bi večina njegovih del zgorela v hišnem požaru v Patri, kjer je Küzmič svoj čas stanoval. Se pa sklepa, da bi ohranjen primerek v Nacionalni knjižnici Széchényi v Budimpešti, sicer brez naslovne strani, lahko bil Küzmičevo delo. Ugotovitve izhajajo iz primerjave besedišča z drugimi njegovimi deli, predvsem z Vöre krsztsánszke krátki návuk, ki je izšlo kmalu zatem, poleg tega se drugi evangeličanski avtorji in abecedniki, razen znanih iz let 1725, 1786 in 1820, ne omenjajo. V prid temu govori najverjetnejša izdaja v mestu Halle na podlagi tiska in črk. Tam so namreč, zlasti v 18. stoletju, izhajala prekmurska dela, še posebej pa Küzmičeva.
Ohranjeni primerek ima 8 strani – da je ta zadnja nakazuje beseda »konecz«. Najprej je zapisana abeceda z velikimi tiskanimi črkami, potem še z malimi in tiskanimi črkami, čemu sledijo vokali in akcenti. Zatem so navedeni enostavni zlogi, molitve za otroke (jutranja, večerna in splošna) in osnovni krščanski nauk za otroke.
Vöre krsztsánszke krátki návuk
Kot je Küzmič sam v uvodu predstavil vsebino, gre za učbenik za šolske in domače potrebe z osnovami krščanstva za utrjevanje vere. Zajema Luthrov Mali katekizem, odlomke iz Svetega pisma v 6 delih, v dodatku pa so versko-moralni napotki, molitve in 19 pesmi. V predgovoru Küzmič obširno govori o namenu in pomenu knjige ter o njenem mestu v duhovnem življenju med rojaki. Delo obsega 24 strani uvoda in 275 strani besedila.
Nouvi zakon
Kuzmičevo najpomembnejše delo in hkrati tudi temeljno delo prekmurskega protestantskega slovstva je prevod sv. pisma nove zaveze iz grškega izvirnika, izšlo leta 1771 v obsegu 854 strani pod naslovom: NOUVI / ZAKON / ALI / TESTAMENTOM / GOSZPODNA NASEGA / JEZUSA KRISZTUSA / ZDAJ OPRVICS / Z GRCSKOGA NA SZTARI / SZLOVENSZKI JEZIK OBRNYENI / PO / STEVAN KÜZMICSI SURDANSZKOM / F / V HALLI SAXONSKOJ MDCCLXXI. Po letu 1771 je doživelo še štiri ponatise (1817 v Požunu, 1848 v Köszegu, 1883 na Dunaju, 1928 v Beogradu, faksimile pa še 1999 v Ljubljani), vendar vsakič brez predgovora, katerega vsebuje le prva izdaja. Ta Predgovor na 14 straneh je v slovenskem knjižnem jeziku pripravil Mihael Kuzmič leta 1981 in s tem to knjigo posvetil 200-letnici Tolerančnega patenta (1781). V ponatisu v treh jezikih (slovenskem, madžarskem in angleškem) je bila knjiga ponatisnjena še leta 2008. Prav tam je tudi zapis, da »tej naši Vogrski Slovenov jezik od vsej drügi dosta tühoga i sebi lastivnoga má«, s čimer tudi ponazori, zakaj jim niso bile umljive knjige Trubarja, Dalmatina in drugih osrednjih slovenskih piscev.
Pod predgovor je podpisan Jožef Torkoš (1710-1791), farar Šopronski, tedaj vidna in vplivna osebnost tedanjega časa na teološkem in širšem področju. Torkoš je predgovor zapisal v latinščini, prevedel pa ga je Küzmič, ki je besedilo pri prevajanju v prekmurščino dopolnil, in tako se avtorstvo pripisuje pravzaprav obema. Predgovor vsebuje le prva izdaja iz leta 1771, saj je vse naslednje izdaje prevzela londonska Britanska svetopisemska družba, ki se je držala pravila »zgolj besedilo«.
Pomen dela Nouvi zakon:
– verski, saj je bil vnet zagovornik, branitelj in širitelj Luthrovega nauka, s pietističnim poudarkom, v spoznanju, da samo božja beseda, oznanjevana in pisana v materinščini, človeku krepi njegovo vero.
– literarni, saj je pokazal, da se je tudi tako majhen narod, kot ta del Slovencev, ki je še povrh živel pod tujo oblastjo, sposoben v svojem jeziku, v svojem narečju, literarno udejstvovati.
– prosvetno – kulturni, ki se kaže v tem, kako je skupaj z ostalimi prekmurskimi učitelji in duhovniki utrdil prepričanje, da je za razvoj vsakega naroda potrebno učno-vzgojno delovanje, seveda v materinščini, in da vera ne nasprotuje šoli in kulturi (kot tudi šola in kultura ne bi smeli nasprotovati veri).
– nacionalni, saj je zbudil zavest k pripadnosti slovenskemu narodu, ki se je v morju tujine ohranil le zaradi tega, ker je v roke dobil knjigo v svojem jeziku, in ta knjiga je bila sveto pismo (Nouvi zakon).