Marij Pregelj je bil vsestranski likovni ustvarjalec. Rad se je izražal in preizkušal v vseh tehnikah, od risbe do slikarstva in grafike, postal pa je tudi mojstrski snovalec mozaika in tapiserije.
RISBE, ILUSTRACIJE IN DRUGA DELA NA PAPIRJU
Risba se v Pregljevih delih večinoma pojavlja kot okostje slike, največ pa je skic in risb kot sredstev za osebno, intimno izpoved. Skice so narejene v različnih tehnikah – s svinčnikom, z ogljem, gvašem, z voščenkami ali flomastrom, tempero … Za podlago je včasih uporabil kar časopisni ali revialni papir.
Marij Pregelj se je pogosto posvečal ilustraciji. Pravzaprav ga je javnost najprej prepoznala prav po tem, kar je logična posledica njegovega literarno bogatega odraščanja. Že leta 1933, med študijem, se je preizkusil v ilustriranju knjige Obisk v karcerju Ernsta Ecksteina, od leta 1939 naprej je ilustriral pripovedke brata Bogota, leta 1944 je vizualiziral očetovo novelo Na vakance in za tem številne druge.
Za ilustracije je trikrat prejel Levstikovo nagrado: leta 1949 za ilustracije Bevkovih Otroških let, leta 1957 za ilustracije Londonovega Belega očnjaka in leta 1960 za ilustracije Hemingwayeve novele Starec in morje. Po vojni je med drugim ilustriral knjige Frana Milčinskega, Prežihovega Voranca, Franceta Bevka, Alojza Gradnika, pa Dekamerona, Naftonosilca Derbenta Jurija Krymova, knjigo Starec in morje Ernesta Hemingwaya, srbski prevod Levstikovega Martina Krpana, Afriške pripovedke, Barrievega Petra Pana, Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem in druge.
Izjemno ilustratorsko delo je serija 50 ilustracij Homerjevih Iliade in Odiseje. Zbirko ilustracij je ustvaril v letih 1949–1951 in jo pred izidom knjige predstavil na razstavi. Izid obeh knjig je bil velik založniški uspeh – izšli sta v nakladi 5.000 izvodov in sta bili v kratkem razprodani. Pregljeve ilustracije so v prestižni faksimilirani izdaji v mapi v založbi Moderne galerije ponatisnili leta 1991.
Risal je tudi karikature. Od leta 1945 do 1950 je sodeloval s satiričnim časopisom Pavliha.
SLIKARSKA DELA
Pregelj je večinoma slikal z oljnimi barvami na platno, nekatera dela pa so ustvarjena v mešani tehniki. Med številnimi slikarskimi deli so bolj znane in pogoste teme, ki jih je upodabljal po večkrat: njegov oče, avtoportret, taborišče, omizje, Pompejansko omizje, pieta, Polifem, katedrala, amfiteater, ženska, mati, perice, kompozicije in druge.
MOZAIKI IN FRESKE
Mozaik je bil Pregljev izjemno priljubljen način ustvarjanja. Rad se je udeleževal natečajev za javna umetniška dela in je bil večkrat izbran. Bolj kot freski je bil naklonjen mozaiku, saj ta z razčlenjenostjo v delce predstavlja poseben izziv in je bolj trajen.
Mozaike je zasnoval za spominsko obeležje internirancem na pokopališču Campori na Rabu (leta 1954), v letih 1956–57 za Delavski dom v Trbovljah in zanj prejel Prešernovo nagrado. Leto kasneje je nastal še mozaik Ljubljana v borbi za poslopje Skupščine socialistične republike Slovenije (današnji parlament).
Leta 1962 je dokončal mozaik Sutjeska v palači zveznega izvršnega sveta v Beogradu. Monumentalno delo – 5 x 14 m velik mozaik – je dramatičen, kompozicijsko dovršen prikaz usodnega medvojnega dogodka.
V letih 1952–53 je skupaj z arhitektom Borisom Kobetom na Ljubljanskem gradu v zgornjem nadstropju stolpa ustvaril stensko upodobitev devetih zgodb iz slovenskega ljudskega izročila v tehniki sgrafitto.
Na področju grafike se je umetnik usmeril v litografijo, ki je v 50. in 60. letih držala položaj moderne grafične tehnike. Po letu 1960 je uporabljal le še črno-belo razmerje s sivinami, dodajal pa je tudi teksture čipke in drugih naključnih struktur.
GRAFIKE IN TAPISERIJE
Marij Pregelj je zasnoval tudi nekaj tapiserij. Nekatere med njimi so monumentalnih dimenzij. Med najbolj pomembnimi je serija osmih tapiserij, zasnovanih za opremo butika Koteks Tobus v Ljubljani, ki jih je stkala Etelka Tobolka iz umetniške delavnice Atelje 61 v Novem Sadu leta 1967. Po dolgih letih so bile restavrirane in so na ogled v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož. V Mariboru so za novi, leta 1964 zgrajeni Dom družbenih organizacij po njegovem osnutku stkali veliko tapiserijo Belo mesto (400 x 750 cm). Zanimivo je, da je izdelava Pregljeve tapiserije takrat stala 5 milijonov dinarjev (vrednost celotne zgradbe pa je bila 510 milijonov dinarjev). Ocenjuje se, da so za umetniško opremo namenili več kot 5 odstotkov skupne vrednosti projekta. Prispevki so bili samoumevni za vsakega člana Zveze komunistov v mariborskem okraju, z donacijami pa so morale sodelovati tudi delovne organizacije in občine.