Bolnišnica je bila namenjena zlasti prebivalcem ormoškega in ljutomerskega okraja ter bližnjim krajem onkraj Drave. Od izgradnje do leta 1948, ko je bila ukinjena oziroma nacionalizirana, je služila potrebam splošne bolnišnice. Upravljal jo je križniški red, za bolnike so skrbele bolniške sestre križniškega reda. Domače prebivalstvo zaradi nemškega porekla križniškega reda sprva do nje ni gojilo simpatij, čeprav je bilo v bolnišnici oskrbovanih več Slovencev kot Nemcev.
Bolnišnica je že kmalu po nastanku zaslovela kot vzorno urejena medicinska ustanova in je pomoč nudila ljudem od blizu in daleč. Bila je sodobno opremljena in dobro založena z medicinskimi pripomočki. Imela je kirurški, interni, ginekološki in ortopedski oddelek ter splošne ambulante (Kronika mesta Ormož, 1877−1956: 30).
O obsegu dela bolnišnice pričajo le skromni zapisi v Vestniku križniškega reda in v Kroniki mesta Ormož, ki jo hranijo v ptujskem arhivu. Iz zapisov izvemo, da je bila nova bolnišnica, ena najlepših tega reda, urejena za 32 postelj, vendar jih je bilo v začetku postavljenih le 16. Med prvo svetovno vojno so tukaj zdravili ranjence iz različnih bojišč. Leta 1914 je bolnišnica imela 22 postelj, do konca vojne se je število postelj povzpelo na 54 (Gruber, 1971: 168). V obdobju med vojnama se je tukaj letno zdravilo več kot 1000 pacientov. Leta 1928 je bolnišnica dobila rentgenski aparat, preurejena je bila tudi izolirnica (Ormož skozi stoletja IV, 1993: 23).
Na začetku je za paciente skrbel hišni zdravnik dr. Alojz Heiss. 1. oktobra 1919 je ordinarij bolnišnice postal dr. Anton Hrovat (roj. 13. 1. 1886 v Orehku, Šmarje pri Jelšah), ki se je uveljavil zlasti kot kirurg izrednega znanja in sposobnosti. Še posebej uspešen je bil pri zdravljenju bolezni trebušnih organov oz. pri abdominalnih operacijah. Ukvarjal se je tudi s splošno medicino, saj je opravljal delo okrožnega zdravnika vzhodnega dela občine Ormož, »h kateri je bil pridjan še Runeč« (Kronika mesta Ormož, 1877−1956: 30). Dr. Horvat je bil aktiven tudi na političnem področju. Med 15. oktobrom 1933 in 23. decembrom 1935 je opravljal funkcijo župana občine Ormož. Leta 1935 ga je kraljeva banska uprava te funkcije razrešila zaradi nezdružljivosti županske in zdravniške službe. Po okupaciji leta 1941 so ga Nemci najprej zaprli na Borlu in nato v Rajhenburgu. Ko je odklonil zdravniško delo v Nemčiji, so ga izgnali na Hrvaško, kjer je ves čas skrbel za izgnane Slovence. Po vojni se je vrnil v Ormož, kjer je umrl 3. septembra 1948 (Ormož skozi stoletja IV, 1993: 287).
Ob začetku druge svetovne vojne so bolnico zasedli ranjeni nemški vojaki. Maja 1941, v času bombardiranja Maribora, so ob zdravnikih in ostalem osebju v ormoško bolnišnico premestili porode in otroški oddelek. Kmalu zatem so, zaradi novonastalih vojnih razmer v Ormožu, otroški oddelek in porode preselili nazaj v Maribor. Pretežni del križniških sester je ostal v bolnišnici, nekatere pa so zaradi pomanjkanja osebja poslali v bolnišnici na Dunaj in Krieglach na avstrijskem Štajerskem. Ko so leta 1941 dr. Hrovata zaprli, je bolnišnica za nekaj časa ostala brez zdravnika. Za bolnike so takrat skrbele le 4 križniške sestre. Med vojno je skrb za bolnike prevzel dr. Alfred Heiss, sin predvojnega zdravnika dr. Alojza Heissa. Leta 1945 so nemški vojaki dobili ukaz, da bolnišnico zbombardirajo, kar so preprečili dr. Čarf in sestre križniškega reda, ki bolnišnice niso hoteli zapustiti.
