Delovanje v občinski upravi in na goriškem političnem parketu

Bil je član zdravniškega, gospodarskega, finančnega in stavbnega odseka.⁴⁵ Poleg tega je bil predstavnik Zveze slovenskih in istrsko-hrvatskih županov za Goriško, ki je imela sedež v Ljubljani, njen predsednik pa je bil ljubljanski župan Ivan Hribar.⁴⁶ Glavnina njegovih predlaganih ukrepov se je nanašala na gospodarstvo, izobraževanje in kulturo. V občinskem odboru je v začetku 90. let 19. stoletja podal več predlogov za pomoč kmetom in sodelovanje s kmetijsko družbo v Gorici.⁴⁷ Leta 1898 je na županskem stolu nasledil Andreja Draščka, ki je umrl novembra 1897. V času njegovega županovanja se je pričela gradnja bohinjske železnice, za katero si je Zega zelo prizadeval. V podporo izgradnji je 24. julija 1898 v Kanalu organiziral velik shod, kjer so sprejeli posebno resolucijo. »Na kanalskem javnem shodu zbrani prebivalci kanalskega in sosednih županij izražajo iskreno željo, da bi visoka vlada, izpolnjevaje večkrat dano obljubo, nemudoma vkrenila vse, kar treba, da se v najkrajši i mogoči dobi zgradi železnica po Soški dolini, a da se pred vsako drugo da prednost predelski črti.«⁴⁸ Zavedal se je neposrednih ekonomskih koristi, ki bi jih izgradnja prinesla lokalnemu prebivalstvu, med katerimi je bilo veliko takih, ki so zaradi slabih kmetijskih letin in prevelike navezanosti na kmetijstvo živeli v slabih razmerah. Občinska uprava si je v času gradnje uspešno prizadevala za odprtje novih gostišč, trgovin, prenočišč in obrtnih dejavnosti, ki so izboljšale gospodarske razmere in življenjski standard prebivalstva. Na naslednjih županskih volitvah leta 1902 ni bil izvoljen, nadomestil ga je Anton Križnič.⁴⁹

Od 80. let 19. stoletja dalje je Zega deloval tudi v deželni politiki. Bil je član političnega društva Soča in v drugi polovici 90. let 19. stoletja odbornik in namestnik predsednika.⁵⁰ Po prelomu v slovenskem političnem taboru na Goriškem leta 1899, iz katerega sta izšli Narodno napredna stranka (NNS) in Sloga⁵¹, se je Zega vključil v prvo in aktivno deloval v liberalnem taboru. Stranka ga je na deželnozborskih volitvah leta 1901 postavila za poslanskega kandidata v kmečki kuriji (volilni okraj Gorica-okolica). NNS je v Soči v predvolilnem času izpostavljala njegove zasluge pri županovanju in razvoju kmetijstva. »Kandidata narodnonapredne stranke za goriško okolico sta kanalski župan Zega in ajdovski župan (Anton) Lokar, oba moža, neodvisna, ki se pečata s kmetijo in obrtjo ter kot župana in ker sta v redni dotiki z ljudstvom; temeljito poznata vse potrebe naše okolice. To sta dva moža, do katerih se bodo mogli kmetje z zaupanjem obračati, ker jih bosta razumela, kaj hočejo in bosta mogla tudi kaj storiti za nje vkupno z drugimi naprednimi poslanci.«⁵² Na volitvah Zegu ni uspel preboj v parlament, v volilnem okraju je zmago slavila Sloga, s kandidatoma Ivanom Berbučem in Blažem Grčo.⁵³ V naslednjih letih se je Zega pričel postopoma oddaljevati od NNS, ker je stranka svojo politiko vse bolj usmerjala na mesta in trge ter se obenem oddaljevala od kmečkega okolja, kjer so volivci množično podpirali Slogo/Slovensko ljudsko stranko (SLS). Zelo si je prizadeval za razvoj podeželja in izboljšanje položaja kmetov, kjer pa ni našel skupne besede z vodstvom NNS. Najširšo zasnovo in uspeh pri mobilizaciji ter podpori večinsko kmečkih volivcev je imel katoliški tabor, ki se je zavzel za uveljavitev katoliških načel na vseh področjih javnega in zasebnega življenja. Politični, socialni in gospodarski program so sestavili na podlagi zahtev po narodni in jezikovni enakopravnosti ter pod vplivom avstrijskih krščanskih socialcev in papeževih okrožnic (Rerum Novarum).⁵⁴ Organizacijsko ogrodje stranke so predstavljala okrajna politična društva, ki so prirejala shode in zborovanja ter skrbela za uveljavljanje strankarske politike na lokalni ravni.⁵⁵ Drugi pomemben element je bila organizacija delavstva v okviru delavskih društev in družb, v katerih so se povezovali delavci s skupnimi poklici v obrti in industriji. Tretja skupina društev so bile kmetijske zadruge in posojilnice. Ustanavljanje katoliških, političnih, delavskih, gospodarskih, podpornih in protialkoholnih društev je uspešno delovalo kot obrambna strategija pred liberalizmom in socialdemokracijo.⁵⁶ V zadnjem desetletju pred razpadom monarhije je politični katolicizem s svojo učinkovito politično, gospodarsko in prosvetno organizacijo obvladoval slovenski politični prostor.⁵⁷ Ta širokopotezna in socialno angažirana politika katoliškega tabora je v največji meri škodovala liberalnemu taboru, ki je deloval predvsem v mestih in trgih. NNS je imela svoje podpornike predvsem pri bogatejših slojih prebivalstva mest in vasi ter inteligenci.⁵⁸ Pri svojem delovanju se je oprla predvsem na učiteljska in sokolska društva. Liberalna delavska društva so imela razmeroma skromno zaledje, zaradi česar se niso mogla uveljaviti in učinkovito nastopiti proti tovrstnim katoliškim ali socialdemokratskim društvom.⁵⁹ Tudi preostala društva niso imela tako široke zasnove kot katoliška, saj so se v največji meri usmerila na izobraženstvo, trgovce in obrtnike.⁶⁰

Del članstva NNS, predvsem učiteljev in kmetov, se ni strinjal s tovrstno politiko in si je želel pridobiti podporo kmečkega okolja in prebivalstva.⁶¹ Poleti 1907 je prišlo do razkola in ustanovitve Agrarne stranke v Gorici. Njihovo geslo je bilo »kmet za kmeta, agrarci vkup za slogo naroda proti liberalcem in klerikalcem.‹‹⁶² Andrej Gabršček je kot glavni razlog za odcepitev navedel, ››da so se takega gibanja oprijeli razni dvomljivi naprednjaki, pa je bil apetit po politiškem prvaštvu in po mandatih.«⁶³ Stranko je vodil politik in družbeni delavec Ivan Mermolja. Pomembnejši člani so bili baron Franc Locatelli, Alojzij Štrekelj in Alojzij Franko. Imela je svoj časopis Naš glas (kasneje ftmečki glas), a si pomembnejšega mesta in moči na goriškem političnem parketu ni uspela zagotoviti.⁶⁴ Do njenega delovanja sta bila kritična oba največja slovenska politična tabora na Goriškem. SLS je, da bi zmanjšal pomen Agrarne stranke in preprečil odmik volivcev iz kmečkega okolja, poleti 1907 v več okrajih, predvsem tistih z izrazito kmečkim prebivalstvom, ustanovila več političnih društev – Kmetskih zvez, med drugim tudi na Kanalskem. Ustanovni shod Kmetske zveze za kanalski sodni okraj je potekal 21. julija 1907 v Kanalu.⁶⁵ Po pisanju Gorice naj bi se ga udeležilo več kot 600 ljudi.⁶⁶ Društvo, ki je imelo svoj sedež v Kanalu, si je za glavne cilje zadalo: »ustavni boj za politične pravice in gospodarsko blagostanje kmečkega stanu; vzbujanje, razširjevanje in uglobljenje stanovske zavesti v kmetih; obramba in uglobljenje krščanstva v kmetskem stanu.«⁶⁷ Kmetska zveza je na Kanalskem več kot uspešno konkurirala Agrarni stranki in je uspela s številnimi shodi, ki so potekali po okraju, SLS zagotoviti še močnejši položaj. Poleg sadjarskega in vinarskega društva je bila edina, ki je v svoje delovanje vključila celoten sodni okraj in ne le posameznih občin, in ravno njena širša zasnova je pripomogla k takšnemu uspehu nasproti Agrarni stranki in NNS.

Zega se je v Agrarno stranko vključil že v samem začetku in je predsedoval ustanovnemu občnemu zboru, 13. junija 1907.⁶⁸ Vseeno pa je kmalu spoznal, da stranka ne bo uspela efektivno delovati na podeželju in je že naslednje leto kot član prestopil h Kmetski zvezi za kanalski okraj, katere gospodarski program mu je bil bližje od programa NNS ali Agrarne stranke. Posledično je s tem prešel tudi v SLS, ki ga je na deželnozborskih volitvah leta 1908 določila za poslanskega kandidata v kmečki kuriji. To nam veliko pove o njegovem pomenu in položaju, ki sta pripomogla, da je bil tako hitro po prihodu imenovan za kandidata, obenem pa se je SLS zavedala, da lahko z njegovimi kvalitetami le še pridobi nove podpornike. Prehod Zege, ki ga je Gabršček označil za enega »stebrov Napredne stranke v ftanalu«,⁶⁹ iz liberalnega tabora v SLS, je sprožil veliko polemik v časopisju in javnosti.⁷⁰ NNS je izgubila enega izmed pomembnejših predstavnikov na Kanalskem precej poslabšala svoj politični položaj v okraju. Očitki na njegovo ravnanje so se pojavili predvsem v Soči, ki ga je poskušala po letu 1908 večkrat diskreditirati predvsem v zvezi z njegovim delovanjem v kulturnih in gospodarskih društvih. Politično dejavnost in mobilizacijo volivcev sta oba politična tabora v veliki meri izvajala v okviru društev, v katerih je imel Zega vodilno ali pomembno vlogo. Večina teh je svoje delovanje usmerila v podporo katoliškemu taboru, ki si je s tem uspel zagotoviti politično prevlado v okraju. SLS je imela podporo večine gospodarskih društev, tudi najpomembnejšega sadjarskega in vinarskega društva za kanalski okraj, katerega predsednik je bil Zega. »Nekaterniki, ki so hoteli s plačevanjem udnine podpirati ‘Sad. društvo’, so bili odklonjeni. Načrt njegov je bil enostavno tale: Prvič ‘Sadjarsko društvo’, preko njega postati župan in nato v deželno hišo. Pritožujete se, da Vam je neki kanalski odličnjak odnesel drevesa. Dolžnost in naloga Vaša je bila, da ste nastopili proti njemu tako, kakor nastopi zemljiški posestnik proti onemu, ki moti njegovo posest.«⁷¹ Zapisi niso pripomogli k spremembam politične moči v okraju, ki je bila z redkimi izjemami trdno v rokah SLS. Ta je imela podporo posojilnice in društev v ostalih občinah okraja, s katerimi si je zagotavljala ugoden položaj in prevlado nasproti NNS.⁷² Zasluge in prepoznavnost, ki si jih je Zega pridobil s svojim delom, so pripomogle k njegovi dvakratni izvolitvi na deželnozborskih volitvah za poslanca kmečke kurije leta 1908 in 1909. Na prvih volitvah je nastopil s podporo Kmetske zveze, ki ga je stranki SLS predlagala za kandidata.73 Na volitvah, 4. marca 1908, je bil v parlament izvoljen skupaj z Antonom Klančičem in Ivanom Berbučem, predstavnikoma SLS. Na naslednjih volitvah, oktobra 1909, je bil izvoljen skupaj z Ivanom Berbučem in Mihaelom Mariničem.⁷⁴ Kot poslanec je nadaljeval s svojim delom in prizadevanji za gospodarski razvoj kanalskega okraja in ostalih delov dežele ter si prizadeval predvsem za ureditev cestnega omrežja, infrastrukture (vodovodov, kanalizacije, šol), ustanavljanje novih društev, večjo navezavo na goriško kmetijsko društvo in za širjenje izobrazbe na podeželje.⁷⁵ V deželnem parlamentu je deloval v šolskem in gospodarskotehničnem odseku.⁷⁶ Poslanski sedež je obdržal do deželnozborskih volitev julija 1913. Na njih ni več kandidiral, k čemur je morda pripomoglo njegovo vse slabše zdravstveno stanje.

⁴⁴ Sedmak, 2006, 65–71.