Kot smo povedali že v uvodu, so se v obdobju med obema vojnama na področju podjetništva v Celju uspešno uveljavile tudi nekatere ženske, med katere sta se uvrščali tudi hčerki Petra Majdiča ml. Deša Majdič, por. Paljaga in Ruša Majdič, por. Kunej.
Deša je po očetovi smrti skupaj s svojim možem Dragom Paljago prevzela njegovo tekstilno podjetje v Škofji vasi, ki sta ga leta 1936 iz posamične firme preoblikovala v družbo z omejeno zavezo (Majdič Peter, Industrija volnenih izdelkov, d. z o. z., Škofja vas).
Podjetje sta razširila, tako da je obsegalo dve kompletni predilnici, tkalnico in barvarno. Njegov glavni proizvod so predstavljale volnene odeje. Leta 1942 je podjetje prizadel požar, ki je uničil tako stavbe kot stroje, zgoreli pa so tudi vsi izdelki in surovine. Z obratovanjem je ponovno pričelo leta 1943, in sicer v zasilnih zgradbah, kjer so namestili šest statev, en predilni stroj in pomožne stroje.
Ker sta se po vojni Deša in Drago Paljaga želela izogniti temu, da bi jima komunistična oblast podjetje zaplenila, njiju pa postavila pred sodišče, kot je to storila z Dešino sestro Rušo in številnimi drugimi celjskimi podjetniki, sta ga 5. aprila 1946 z darilno pogodbo rajši sama „podarila” Ljudski republiki Sloveniji. Ta je nato iz njega 24. septembra 1946 ustanovila državno podjetje Tovarna volnenih odej (TVO), Škofja vas pri Celju.
Dešina sestra Ruša Majdič, por. Kunej, je po očetovi smrti prevzela njegovo podjetje Prva jugoslovanska šamotna tovarna, d. z o. z., Štore. Leta 1939 je ustanovila njegovo podružnico v Mladenovacu v Srbiji, sedež podjetja pa je iz Štor prenesla v Celje. Podjetje v Štorah je v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja imelo okoli 90 zaposlenih, njegova letna proizvodnja pa je leta 1932 znašala 1.992.274 kg šamotne opeke in 279.991 kg šamotne malte. Vse izdelke je prodalo na domačem tržišču. Navadno glino in kremenjak je dobivalo doma, žgano glino pa je uvažalo s Češke.
Po vojni Ruša Kunej svojih dveh podjetij ni podarila državi, kot je to storila njena sestra Deša s svojim tekstilnim podjetjem v Škofji vasi. Verjetno je to obžalovala, saj je komunistična oblast konec leta 1946 proti njej izvedla politični in montiran sodni proces. Obtožena je bila, da je kot lastnica obeh podjetij med vojno prostovoljno gospodarsko sodelovala z nemškimi okupacijskimi oblastmi. Okrožno sodišče v Celju jo je 6. decembra 1946 obsodilo na zaplembo njunih podjetij v Štorah in v Mladenovcu, ni ji pa izreklo kazni odvzema prostosti s prisilnim delom, kot je bilo v takšnih primerih običajno. Za to je bilo več razlogov.
Krajevni ljudski odbor Gornja Radgona, na čigar območju je Ruša Kunej med vojno živela, je namreč glede njenega zadržanja med okupacijo dal sledečo karakteristiko: »Za časa njenega bivanja med okupacijo v Gornji Radgoni je živela in se napram okupatorskim oblastem zadržala sovražno, v začetku narodnoosvobodilnega gibanja sodelovala in materialno podpirala OF, ter bila v letu 1944/45 zaprta od strani okupatorja radi njene pripadnosti in političnega sodelovanja z OF«. Zaradi sodelovanja z OF je bila Ruša Kunej skupaj s svojima hčerama marca 1945 že določena za transport v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, vendar se je zaradi bližajočega se konca vojne tej usodi izognila. Sodišče gotovo tudi ni moglo spregledati dejstva, da je bil njen sin Peter v partizanih.
S tem se je leta 1946 uspešna podjetniška zgodba, ki jo je leta 1888 začel Peter Majdič ml., in ki sta jo po njegovi smrti nadaljevali njuni hčeri, zaključila.
