Do 20. stoletja so se prebivalci Škofje vasi in njene bližnje in širše okolice preživljali skoraj izključno samo s kmetijstvom. Daleč najpomembnejšo kmetijsko panogo sta predstavljala poljedelstvo in živinoreja. Vse do konca 18. stoletja je bilo v poljedelstvu uveljavljeno tako imenovano triletno kolobarjenje, ko so zemljo, ki so jo obdelovali, vsako tretje leto pustili v prahi, da je „počivala” in so jo izkoriščali za pašnik. Konec 18. stoletja, to je v obdobju vladanja Marije Terezije in Jožefa II., pa so triletno kolobarjenje opustili in so zemljo, ki je bila do tedaj namenjena za praho, zasejali z deteljo ali lucerno. V istem obdobju so kmetje začeli tudi saditi koruzo in krompir, s čimer se je njihova prehrana bistveno izboljšala. Namesto dotedanje pašniške živinoreje se je uveljavila hlevska živinoreja, s tem pa tudi gnojenje njiv, kar je omogočalo povečanje donosnosti. Tedaj so kmetje za svoje družine tudi začeli graditi ločena bivališča (hiše) in niso več prebivali v istih zgradbah skupaj z živino kot dotlej. Do sredine 19. stoletja so prevladovale lesene in s slamo krite hiše, zidanih je bilo zelo malo, kolikor pa so jih je bilo, so jih sezidali iz opeke, ki so jo sami žgali v dveh manjših opekarnah na gmajni, ki je pripadala soseski (soseski) Škofja vas. Samo zidane hiše in zidana gospodarska poslopja (marofe) so začeli postavljati šele v drugi polovici 19. stoletja, za njihovo postavitev pa je bil potreben načrt, na podlagi katerega je pristojni oblastni organ izdal gradbeno dovoljenje.
Do novega velikega napredka v kmetijstvu na območju Škofje vasi in nekaterih sosednjih vasi je prišlo po prvi svetovni vojni, ko se je kot povsem nova kmetijska panoga začelo uveljavljati hmeljarstvo. Z njim se je gmotni položaj kmetov močno izboljšal, saj jim je gojenje hmelja zagotavljalo dodatni dohodek. Kmetje z območja Škofje vasi in nekaterih sosednjih vasi, kot sta Arclin in Šmarjeta, ki so se ukvarjali s hmeljarstvom, so se povezali in leta 1929 ustanovili Podružnico Hmeljarskega društva v Škofji vasi, ki se je leta 1937 preimenovala v Podružnico Hmeljarskega društva za Slovenijo v Škofji vasi.[1] V obdobju med obema vojnama so za mlatenje žita, ki so ga dotlej opravljali s cepci, začeli uporabljati mlatilnice, ki so jih najprej poganjali ročno, nato pa so za njihov pogon začeli uporabljati geplji, v katere so vpregli živino. Okupacijska občina Škofja vas je leta 1942 kupila mlatilnico, ki so jo nemške oblasti zaplenile Ivanu Ahtiku iz Vojnika, ker je bil ustreljen kot talec in so mu vse premoženje zaplenili.[2]
[1] ARS, AS 68, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Upravni oddelek, Register društev, Kat. štev. 2355 in štev. 2364.
[2] ZAC, KLO Škofja vas, Zapisnik seje KLO Škofja vas z dne 1. 7. 1946.
