Viška župnija je že leta 1908 začela ustanavljati cerkvene organizacije, duhovniki pa so obiskovali vse družine na območju ter na tej podlagi napisali „status animarum” (popise duš) ter župnijske matične knjige.
Aprila 1908 so frančiškani ustanovili hranilnico in posojilnico ter zadrugo, ki je imela gospodarsko in izobraževalno vlogo v župniji. 1909 so organizirali prvi misijon.
Izmed cerkvenih organizacij v viški župniji omenimo: Tretji red (skrbel za duhovno rast župnije in župljanov), dekliško in fantovsko Marijino družbo (za širjenje misijonske misli, sprejemanje obhajil, vzdrževanje cerkve, tisk, vzgojo fantov, Katoliško akcijo, cerkvene zbore, telovadno društvo Orle, Družbo za širjenje vere, Družbo treznosti, Bratovščino svetega rešnjega telesa, Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, Pobožno zedinjenje sv. Antona Padovanskega, Katoliško slovensko izobraževalno društvo Vič – Glince (od 1922, pred 1. sv. vojno z drugim imenom), Karmelsko bratovščino in številne druge. 2. aprila 1911 so ustanovili dobrodelno društvo Vincencijeva konferenca na Viču, ki je poleg ostale pomoči ubogim leta 1926 ustanovilo tudi zavetišče in sirotišnico za mladino na Ločnikarjevi ulici. 1946 so to ustanovo preimenovali v Mladinski dom Malči Beličeve, ki je imelo prostore na Zavetiški ulici.
Med 1. svetovno vojno so v vojsko in na fronte vpoklicali prek 1000 mož in fantov iz župnije Vič, priselilo pa se je mnogo beguncev. Za boljšo moralo so viški župniki izvajali pobožnosti, duhovne vaje in procesije. Duhovniki so se ukvarjali z delitvijo državne podpore svojcem mobiliziranih, pisali so prošnje za podpore, akcije, dopuste …
1917 so jim vojaki zaplenili vse tri zvonove v novi viški cerkvi, 1918 pa so s strehe zvonika pobrali ves baker in namestili navadno pločevino. 1923 so nato iz tovarne Samassa dobili štiri nove zvonove. Slavnostno so jih pričakali in obesili v zvonik.
Dve leti potem, ko je bila občina Vič 1935 priključena k Ljubljani, je viška župnija postala mestna župnija. Med letoma 1937 in 1939 so se lotili temeljite obnove cerkvenega poslopja, saj so želeli 1938 obeležiti 30-letnico župne cerkve in župnije, zato so na škofijski ordinariat tudi poslali prošnje za odobritev obnove cerkve.
Med 2. svetovno vojno so v župniji vladale negotove razmere, zaradi česar so se ljudje veliko pogosteje udeleževali cerkvenih pobožnosti, misijonov. Italijani so 1942 Ljubljano obdali z bodečo žico in jo razdelili na tri cone, Vič je spadal v cono III, poleg tega so uvedli strogo policijsko uro. Ob napeljavi bodeče žice je velik del župnije ostal na drugi strani žice. Položaj so rešili s tem, da so mejo prestavili na viško pokopališče, ki je s podružnično cerkvijo ravno še ostalo znotraj nove meje.
Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je v Ljubljanski pokrajini nastalo brezvladje do prihoda Nemcev.
Po koncu vojne so predstavniki Uprave državne varnosti (UDV) preiskali tudi viško župnišče, zaprli župnika Teodorja Tavčarja in odnesli arhiv frančiškanske province. Prepovedali so zvonjenje, daljše od pet minut in uvedli številna druga pravila. 1959 je sledil poskus nacionalizacije samostana, vendar so leto zatem od namere odstopili.
Izmed cerkvenih organizacij v viški župniji omenimo: Tretji red (skrbel za duhovno rast župnije in župljanov), dekliško in fantovsko Marijino družbo (za širjenje misijonske misli, sprejemanje obhajil, vzdrževanje cerkve, tisk, vzgojo fantov, Katoliško akcijo, cerkvene zbore, telovadno društvo Orle, Družbo za širjenje vere, Družbo treznosti, Bratovščino svetega rešnjega telesa, Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, Pobožno zedinjenje sv. Antona Padovanskega, Katoliško slovensko izobraževalno društvo Vič – Glince (od 1922, pred 1. sv. vojno z drugim imenom), Karmelsko bratovščino in številne druge. 2. aprila 1911 so ustanovili dobrodelno društvo Vincencijeva konferenca na Viču, ki je poleg ostale pomoči ubogim leta 1926 ustanovilo tudi zavetišče in sirotišnico za mladino na Ločnikarjevi ulici. 1946 so to ustanovo preimenovali v Mladinski dom Malči Beličeve, ki je imelo prostore na Zavetiški ulici.
Med 1. svetovno vojno so v vojsko in na fronte vpoklicali prek 1000 mož in fantov iz župnije Vič, priselilo pa se je mnogo beguncev. Za boljšo moralo so viški župniki izvajali pobožnosti, duhovne vaje in procesije. Duhovniki so se ukvarjali z delitvijo državne podpore svojcem mobiliziranih, pisali so prošnje za podpore, akcije, dopuste …
1917 so jim vojaki zaplenili vse tri zvonove v novi viški cerkvi, 1918 pa so s strehe zvonika pobrali ves baker in namestili navadno pločevino. 1923 so nato iz tovarne Samassa dobili štiri nove zvonove. Slavnostno so jih pričakali in obesili v zvonik.
Dve leti potem, ko je bila občina Vič 1935 priključena k Ljubljani, je viška župnija postala mestna župnija. Med letoma 1937 in 1939 so se lotili temeljite obnove cerkvenega poslopja, saj so želeli 1938 obeležiti 30-letnico župne cerkve in župnije, zato so na škofijski ordinariat tudi poslali prošnje za odobritev obnove cerkve.
Med 2. svetovno vojno so v župniji vladale negotove razmere, zaradi česar so se ljudje veliko pogosteje udeleževali cerkvenih pobožnosti, misijonov. Italijani so 1942 Ljubljano obdali z bodečo žico in jo razdelili na tri cone, Vič je spadal v cono III, poleg tega so uvedli strogo policijsko uro. Ob napeljavi bodeče žice je velik del župnije ostal na drugi strani žice. Položaj so rešili s tem, da so mejo prestavili na viško pokopališče, ki je s podružnično cerkvijo ravno še ostalo znotraj nove meje.
Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je v Ljubljanski pokrajini nastalo brezvladje do prihoda Nemcev.
Po koncu vojne so predstavniki Uprave državne varnosti (UDV) preiskali tudi viško župnišče, zaprli župnika Teodorja Tavčarja in odnesli arhiv frančiškanske province. Prepovedali so zvonjenje, daljše od pet minut in uvedli številna druga pravila. 1959 je sledil poskus nacionalizacije samostana, vendar so leto zatem od namere odstopili.
