Med drugo svetovno vojno je bil Jože de Gleria zaprt na otoku Elba. Filmsko si je ob izpustitvi pomagal z zlatnikom.
Že 13. aprila 1941 so ga v občinski pisarni aretirali italijanski okupatorji, ki so na Bled vkorakali le dan prej in tu ostali kratek čas. Gorenjsko so zapustili 23. aprila. Naše kraje so nato zasedli Nemci, ki so ga želeli postaviti za civilnega in vojaškega zdravnika, a je ponujeno odklonil, zato so ga med prvimi na Bledu 1. maja 1941 internirali in zaprli najprej v Begunje in nato v Št. Vid. Od tam mu je uspelo pred Nemci pobegniti v Belo Krajino, kamor je bila izgnana že njegova žena Nada Pretnar. V Metliki, ki je bila pod italijansko upravo, se je naselil 1. oktobra 1941 ter ilegalno na Gorjancih zdravil partizane. 15. avgusta 1942 so ga aretirali Italijani in najprej obsodili na smrt, nato pa pomilostili na 22 let zapora. Zaprli so ga v samico na otoku Elba. Od tam so ohranjene tri dopisnice, ki jih je pisal ženi. Zaradi cenzure je moral pisati v italijanskem jeziku. Gotove smrti ga je rešila kapitulacija Italije leta 1943. Iz zapora je bil izpuščen 30. januarja 1944. Izmučen in bolan je bil prepeljan do Trsta, kjer je do ozdravitve živel ilegalno. Tu si je za zlatnik, ki ga je ves čas zaporov skrival v tubi zobne paste, kupil obleko. 26. aprila 1944 se je vrnil v Belo Krajino in bil v Metliki imenovan za okrajnega zdravnika. Tam so ga leta 1944 tudi izvolili za poslanca v Okrožno narodnoosvobodilno skupščino za Belokranjsko okrožje. Septembra 1945 se je vrnil na Bled in do leta 1976 imel tu zdravstveno in zobozdravstveno prakso.
Viri:
- Po pripovedovanju in zapisu Irene Čelesnik 1.7.2014.
- Zapiski Jožeta de Glerie.