Že od leta 1904 so v krajih ob Savi vznikala katoliška slovenska izobraževalna društva: 1904. leta v Dolu, 1908. leta v Šentjakobu in 1909. leta na Ježici in Črnučah. V tovrstnih društvih so se ukvarjali z dramsko igro, tamburaškimi nastopi in s petjem v pevskih zborih.
Na Črnučah so leta 1912 ustanovili gasilsko društvo in odprli Katoliški društveni (prosvetni) dom. Sedaj prenovljena stavba še vedno stoji na Dunajski cesti 399. Za dve okni levo in desno so stavbo dozidali leta 1942. Dvorana je služila za kulturne dejavnosti in telovadbo. Do leta 1961 je bil v domu sedež Občine Črnuče, nato pa KS Franc Ravbar. Po denacionalizaciji je bil del doma vrnjen župniji Črnuče. Telovadnico še vedno uporabljajo za rekreacijo, druge prostore pa uporabljajo za različne namembnosti (banka, trgovina, Karitas).
Leta 1932 je bilo na Črnučah ustanovljeno delavsko prosvetno društvo Svoboda, pod okriljem katerega je delovalo več različnih sekcij: planinska, smučarska, nogometna, odbojkarska, imeli pa so tudi študijski krožek Marxovega Kapitala. Čez šest let, marca 1938, so svobodaši prešli v podružnico društva Vzajemnost, ki jo najprej smeli ustanoviti v Stožicah, saj so te tedaj že spadale pod ljubljansko občino. Naslednje leto so oblasti izdale še dovoljenje za delovanje Vzajemnosti na Ježici.
Telovadno društvo Partizan je bila prostovoljna športnovzgojna organizacija odraslih, mladine in otrok, ki so hodili telovadit zaradi potrebe po športu in rekreaciji. Partizan Črnuče so ustanovili leta 1947, da bi v redno sistematično vadbo in ustrezne športne aktivnosti vključili čim več mladih. Telovadnica je bila v pritličnih prostorih občine, imeli so le skromno opremo. Kljub temu so bili mladi zagnani, saj so želeli na raznih akademijah in nastopih ob praznikih pokazati svoje spretnosti. Za nogomet so uporabljali travnik in za odbojko igrišče pri skalcah ob Savi. Odbojka na Črnučah igra pomembno vlogo že od leta 1954. V šestdesetih letih 20. stoletja so na Črnučah zgradili novo telovadnico, s čimer so športne panoge in društvo dobili nov delovni zagon.
Pomembna organizacije so bile še krajevna organizacija združenja borcev NOV (od 1947) za Črnuče, Ježo in Nadgorico, krajevna organizacija Zveze rezervnih vojaških starešin (1954), Društvo upokojencev in Rdeči križ. Dolgoletno tradicijo je imelo planinsko društvo.
Prostovoljno gasilsko društvo Črnuče
Črnuško gasilsko društvo je bilo ustanovljeno 1912 in je veljalo za najbolje opremljeno društvo v severnem delu Ljubljane. Še isto leto so zgradili gasilski dom in v letih 1928-1930 dva vodna bazena na Ježi in Črnučah. Nabavili so motorno črpalko za gašenje (1931) vendar je niso imeli s čim prevažati do pogorišč, zato so sami izdelali poseben voz za prevoz črpalke in opreme, ki je danes v Tehniškem muzeju Bistra.
Po 2. sv. vojni je društvo sodelovalo pri obnovi požgane Rašice. Leta 1958 so od gasilske brigade prejeli svoj prvi avtomobil, kasneje (1971) pa kupili avto Landrover, ki je bil posebej primeren za intervencije pri gozdnih požarih, ki jih je bilo v Rašiškem gozdu veliko.
Svoboda (1932-1935)
Ustanovitev Svobode na Črnučah je predlagal krajan Maks Pečar-Črne (1907-1941), pobudo za to pa je dobil od komunistov, s katerimi je bil v stikih, še preden je bil formalno član Komunistične partije. Pečar je že imel okoli sebe skupino mladih, revolucionarno mislečih delavcev, ki so bili zaposleni v raznih ljubljanskih podjetjih in povezani s sindikati. Tudi sam je bil mizarski delavec in sindikalist. Na ustanovitev društva so se pripravljali že leta 1931, oblastem pa so ga prijavili na začetku leta 1932. Okrajno načelstvo je izdalo dovoljenje 16. 2. 1932. Pri ustanavljanju sta zavzeto sodelovala še Vinko (Cene) Štupar (1911-1944) in Franc Ravbar-Vitez (1913-1943). Pečar, Štupar in Ravbar so bili prvi črnuški revolucionarji, ki so spoznali, da je takšno društvo najprimernejša oblika za zbiranje in vzgojo mladih delavcev v duhu marksizma.
Društvo je imelo ustanovni občni zbor 8. maja 1932 v prostorih gostilne „Pod Tabrom”, to je pri Jaku Pustavrhu ali „Pri Murencu”. Udeležil se ga je tudi zastopnik matične zveze v Ljubljani Ciril Štukelj. Na ustanovnem občnem zboru so začrtali akcijski program društva: kulturno delo, organiziranje knjižnice, spodbujanje in gojenje športnih panog – plavanja, nogometa in smučanja ter šaha. Organizirali so številne planinske izlete, na katerih so udeležence nagovarjali z idejami Komunistične partije. Društvo se je povezalo s Komunistično partijo. Najbolj poznana izletniška točka je bila na Mali planini, kjer so se srečevali v najeti planinski koči, ki so ji svobodaši dali ime Pri treh puščicah. Ime predstavlja tri gesla francoske revolucije: svobodo, bratstvo, enakost. V koči so imeli politične govore, s katerimi so naokrog širili napredne misli in razpravljali o tedanjem položaju delavstva. Svojo revolucionarno opredeljenost so širili z izobešanjem rdeče zastave na koči in s petjem revolucionarnih pesmi. Preko radijskega sprejemnika na baterije so poslušali radio iz Moskve. Nekateri člani so se vpisali v delavsko šolo pri Delavski zbornici v Ljubljani. Društvo je razširjalo napredne misli tudi z organizacijo nogometnega kluba Svoboda. Športne dejavnosti so privabljale vso črnuško mladino.
Črnuška Svoboda je bila vseskozi tesno povezana s sokrajani in z drugimi sorodnimi organizacijami, imela je dobre povezave z delavci na Ježici, v Savljah, Stožicah, Jaršah, Tomačevem, Gameljnah, Trzinu, Šentvidu in drugod in je ogromno pripomogla k osveščanju delavcev in h krepitvi naprednega delavskega gibanja. Njihovo dejavnost so začeli opazovati nasprotniki in oblast ter izvajali napade nanje z vdori v kočo na Mali planini, s preiskovanjem stanovanj članov, z aretacijami, izzivanjem na športnih dogodkih, s preganjanjem, z zahtevami okrajnega poglavarstva po seznamu članov. Po velikem zborovanju (zletu) članov delavskih zvez in podružnic Svobode 7. 7. 1935 v Celju je banska uprava Dravske banovine z odlokom 13. 7. 1935 razpustila Svobode in vse njene podružnice. Kljub prepovedi in ukinitvi so se na Črnučah še vedno zbirali, predvsem mladi, ki so bili revolucionarno razpoloženi. Nogometni klub Svoboda je še vedno igral z rdečimi dresi. Okrepili so se tudi stiki revolucionarnega jedra Črnuč z Ježico, k čemur je veliko pripomogel Andrej Kumar. To revolucionarno jedro je vztrajalo vse do leta 1941, ko so se postavili v prve vrste Osvobodilne fronte.
Vzajemnost (1938-1941)
Devet mesecev po ukinitvi delavsko-kulturne zveze Svobode je bila ustanovljena delavsko-kulturna zveza Vzajemnost s sedežem v Ljubljani: njena pravila je banska uprava potrdila 12. marca 1936, ustanovitev podružnice za ježensko občino pa je bila dovoljena marca 1938. Ustanovili so jo v gostilni Urbanček v Stožicah. Črnuški komunisti in njihovi simpatizerji so se zavzeli za zaživetje te podružnice. Podružnica je štela blizu 60 članov s Črnuč in bližnjih naselij. V ježenski Vzajemnosti so prirejali ljudske tribune, na katerih so predavali o marksizmu, leninizmu ter notranji in zunanji politiki. Med predavatelji je bil tudi Vinko Cene Štupar, ki je poleg Mileta Smolinskega urejal tudi stenski časopis. Že prej je urejal razne sindikalne liste. Stane Koman in Jože Ravbar iz Podboršta sta vodila dramsko sekcijo. Igre so uprizarjali v Šternovi gostilni. Člani Vzajemnosti so se zadrževali pri Kumarjevih, pri Šternu ali Urbančku, hodili na izlete, prirejali sestanke. Aktivno so se udeleževali političnih akcij: protidraginjskih demonstracij, demonstracij zaradi bazoviških žrtev. Množično so se udeležili zborovanja Zveze delovnega ljudstva Ljubljane in okolice 25. 8. 1940 na Dobravi pod Šmarno goro, hodili so na Rašico in prvomajska praznovanja na Rožniku. Organizatorji Svobode na Črnučah so leta 1941 izvolili prvi odbor OF in vojaški komite. Med drugo svetovno vojno so nemški okupatorji društveno delo popolnoma onemogočili, člane pa zaprli, kolikor jih ni že pobegnilo.
Vzajemnost je doletela ista usoda kot Svobodo. Proti koncu leta 1940 se je jugoslovanska vladajoča garnitura vse bolj naslanjala na Rim in Berlin. To se je poznalo tudi v notranji politiki, kjer so po vrsti ukinjali razne državljanske svoboščine in napredne organizacije. S prepovedjo delovanja Ujedinjenega radničkega sindikalnega saveza Jugoslavije (URSSJ), zadnje sindikalne organizacije, in prepovedjo Delavske kulturne zveze Vzajemnost je buržoazija vzela delavstvu še edino kulturnoprosvetno organizacijo, kjer so lahko delavci širili kulturno, ideološko in politično obzorje.
Po končani vojni leta 1945 so preživeli člani Svobode ponovno ustanovili Kulturno-umetniško društvo Črnuče in pritegnili nove člane. Prirejali so raznorazne prireditve v stari prosvetni dvorani. Po zgraditvi zadružnega doma je dobilo društvo primernejše prostore. KUD Črnuče se je 12. 9. 1952 preimenovalo v DPD Svoboda Črnuče. Otvoritev nove dvorane na Črnučah je bila 1. 1. 1953, pozneje so dogradili še oder in hišniško stanovanje. Na odru je igre prirejala dramska sekcija. Po letu 1948 sta se začeli tudi pevska dejavnost v raznih pevskih zborih in folklora, postavljeni so bili temelji za salonski orkester Svobode. Črnuški orkester je bil vzor vsem drugim društvom. Leta 1960 je bila na Črnučah odprta glasbena šola. KUD Črnuče je še vedno dejavno.
Knjižnica Črnuče
Za Črnuče je pomembno tudi delovanje knjižnice. Ustanovni občni zbor knjižnice se je sestal 16. 8. 1945. Otvoritev naj bi bila 25. 8. 1945, vendar do tega ni prišlo, ker so odstopili prostore knjižnice in čitalnice Narodne prosvete štabu Prve proletarske divizije za uporabo oficirskega kluba. Knjižnico so vseeno odprli nekaj dni pozneje, vendar je bilo njeno delovanje moteno zaradi delitve prostora. Konec septembra 1945 so knjižnico preselili po naročilu KNO (krajevnega narodnoosvobodilnega odbora) v Prosvetni dom.
Knjižnica, ki je naslednica črnuškega prosvetnega društva, je bila sprva odprta dvakrat tedensko po dve uri. Knjižnica Bežigrad je sodelovala pri preureditvi in strokovni organizaciji črnuške knjižnice že v začetku sedemdesetih let. Pred prevzemom je priskrbela denar za obnovo knjižničnih prostorov. Knjižnica Bežigrad je uradno prevzela črnuško biblioteko leta 1974. Leta 1986 je matična knjižnica pridobila odobritev za uporabo novih prostorov v prenovljenem Prosvetnem domu.
Otvoritev novih prostorov Knjižnice Črnuče je bila v juniju 1987. Njen projektant je arhitekt Franc Hočevar. Konec leta 2004 so na isti lokaciji pridobili dodatne prostore za mladinski oddelek, e–kotiček s čitalnico ter razstavni prostor. Knjižnica Črnuče je kljub večkratni preureditvi še vedno druga najmanjša enota v okviru Knjižnice Bežigrad, a z zdaleč največjo izposojo.
Knjižnica Črnuče na Dunajski cesti 367, oskrbuje potrebe po literaturi in informacijah na območju s približno 11.000 prebivalci. K temu številu lahko prištejemo še do 20.000 potencialnih uporabnikov, ki dnevno prihajajo na to območje. Knjižnica na dom izposoja vse vrste knjižničnega gradiva. Osebje prireja poučne razstave, pravljične urice, reševanje literarnih ugank. Na začetku delovanja je črnuško knjižnico vodila Jana Petkovšek.
