V Velikem Dolu je nekoč delovala čipkarska šola. Ustanovila jo je vlada na Dunaju leta 1909. Takih šol, ki so delovale pod Osrednjim čipkarskim tečajem na Dunaju, je bilo po vsej Avstro-Ogrski veliko, tudi v bližnji okolici, na primer v Sovodnjah, Čepovanu, Otlici, Izoli …
Tako o ustanovitvi šole zapiše v svoji kroniki iz 1954 dolgoletna učiteljica Katarina Živec:
»Veliki Dol je majhna vas na srednjem Krasu, ki šteje okrog 300 prebivalcev. Ti so po večini mali posestniki, ki so si morali že od nekdaj iskati zaposlitve in zaslužka v drugih večjih krajih. Tako so nekateri delali v Trstu v ladjedelnici in tudi v Tržiču nekateri. Drugi spet v kamnolomih v Nabrežini. /…/ Po končanem poljskem delu doma, so si tudi dekleta iskala zaslužka v drugih večjih vaseh, kjer so ostajale po cele tedne proč /…/ največ v sv. Križu pri Trstu. Tedanji č. g. vikar Leopold Stubelj je mislil in mislil kako bi se temu odpomoglo, da bi ta dekleta na kak način doma zaposlili. Potožil je to svojo skrb svojemu prijatelju č. g. župniku Rejcu v Čepovanu. Ta mu je obljubil, da o prvem obisku g. nadzornika čipkarskih šol g. Vogelnika prositi za svet, kam naj se obrnejo zaradi čipkarske šole. Tako je tudi storil in kmalu tudi sporočil prijatelju Stublju, naj županstvo Veliki Dol napravi prošnjo za čipkarsko šolo na ministrstvo za kulturo in pouk na Dunaju.
Ministrstvo je odgovorilo, da je pripravljeno ustanoviti čipkarsko šolo in poslati učiteljico tja, če bi se izkazalo, da bi se ljudje oprijeli te obrti. Predlagalo je naj bi županstvo Veliki Dol od svoje strani nekaj žrtvovalo za poskus.
Nato je županstvo, po posredovanju č. g. župnika v Čepovanu najelo eno starejšo izvežbano učenko iz Čepovana po imenu Marija Sošnja, da je prišla na Veliki Dol in začela s poukom v čipkanju.«
V Čepovanu se Marije Sošnje (Jojščeva, rojena leta 1891) spominjajo kot odlične šivilje, mojstrice. Imela je svojo delavnico, kjer je učila šivati okoliška dekleta. Leta 1939 je odšla v Kanal, po drugi svetovni vojni pa s sorodniki v Banjo Luko, kjer je umrla. V Veliki Dol je prišla kot poskusna učiteljica klekljanja, saj ni bilo gotovo, če se bo klekljanje v vasi prijelo. Vsekakor je bilo za klekljanje očitno navdušenih dovolj učenk, saj se je šola 21. oktobra 1909 uradno odprla. O otvoritvi govori članek iz Primorskega lista:
»Dne 21. t. m. je vlada otvorila pri nas čipkarsko šolo. Že na predvečer tega dneva so naznanjali streli iz topičev, da bo drugi dan vesel za našo občino. In res je bil; ob 9. uri je bila sveta maša in potem blagoslov šole. Po blagoslovu je imel govor gospod nadzornik iz Dunaja, v katerem je razpravljal o čipkarstvu. Povedal nam je, da je srečna občina, kjer se ustanovi tako tečaj, ker so razmere primerne za čipkarstvo. Čeprav je imela naša šola veliko nasprotnikov, smo jo dobili v enem letu. Sedaj pa jo je vlada sprejela v svojo oskrbo. V sklepu govora je pozval občinstvo, naj trikrat zakliče slavo cesarju, ker se je tu ustanovil tečaj na njegovo besedo. Tečaj je namenjen vsej okolici. Vse žene in dekleta ga imajo pravico obiskovati brezplačno. Ker pouk ni obvezen, ga učenke niso primorane obiskovati redno, zato je tudi okoličankam udeleževati se ga lažje. Zato vse, ki imate veselje in čas za to delo, izkoristite priložnost, ki se vam ponuja.«
Učiteljice v čipkarskih šolah na slovenskem ozemlju so ponavadi prihajale iz Idrije, kjer je bila tradicija klekljanja dolga in razširjena, za svoj poklic pa so se izšolale na Dunaju. V Idriji rojeni in na Dunaju izšolani sta bili tudi učiteljici, ki sta klekljanje učili v Velikem Dolu.
Prva, ki je z uradno otvoritvijo šole nadomestila Marijo Sošnjo, je bila Antonija Kumer (rojena 1880 v Idriji, kasneje poročena Paa). Na Velikem Dolu je poučevala od ustanovitve leta 1909 do leta 1911. Ohranjenih je nekaj dokumentov z njenim podpisom. Kasneje je klekljanje poučevala v Cerknem, kjer je umrla leta 1945.
Za Antonijo Kumer je na Veliki Dol prišla poučevat Katarina Jež. Rojena je bila leta 1887 v Idriji. Imela je dve sestri, od katerih je bila ena, Marija (Mici), tudi učiteljica klekljanja, verjetno na Otlici. Na Veliki Dol je Katarina prišla leta 1911, dve leti prej je verjetno pomagala pri poučevanju v Idriji. V Velikem Dolu je imela sobico v prostorih čipkarske šole pri Voščinovih. Leta 1926 se je poročila z Jožefom Živcem iz Skopega. Po poroki je med tednom živela na Velikem Dolu, v soboto po pouku pa se je peš odpravila v Skopo. Kasneje jo je na Veliki Dol z motorjem s prikolico vozil mož. Poučevala je do leta 1948, ko se je upokojila. Umrla je leta 1962 v Skopem.
Ker je na Velikem Dolu učila 37 let, se je učenke in vaščani Velikega Dola in Skopega zelo dobro in radi spominjajo; učenke kot potrpežljivo učiteljico, zelo prijazno in preprosto, sovaščani pa kot gospo, ki je imela gospodinjsko pomočnico, se umivala z mlekom, vedno nosila klobuk in pozimi lisico.
V začetku so šolo na Velikem Dolu, ki je bila brezplačna, obiskovala dekleta tudi iz oddaljenih krajev, saj je vodstvo šole v oglasih v časopisih obljubljalo, da lahko že po nekaj učnih urah začnejo prodajati izdelke. Dokumenti dokazujejo, da je bilo vpisanih okrog 50 učenk letno, v najboljših časih pa preko 80. Kasneje se je izdelovanje čipk vse manj izplačalo, zato so šolo obiskovala le šoloobvezna dekleta z Velikega Dola, Kregolišča in iz Tubelj. Za svoje delo so z Dunaja občasno dobila nagrado, slabe čipke pa so jim vrnili. Pouk zanje je potekal takoj po pouku v osnovni šoli, vsak dan od 13. do 16. ure. Krajšala so si ga s petjem in pripovedovanjem pa tudi tekmovala so, katera bo prej končala izdelek ali postavila 20 bucik. Najprej so se naučile ‘kitco’, potem pa ‘pas’ (ris), ‘kalunce’ (rogljičke) in ‘ribce’, tako da so že kmalu izdelovale prve izdelke, ‘kranclčke’ (rožice iz rogljičkov). Klekljala so predvsem v tehniki širokega risa. Kasneje so se naučile tudi ‘mrežco’ (polpremet), ‘satje’ (satovje), ‘slinke’ (slince) in ‘zbke’ (razne obrobe iz kitic). ‘Klinčke’ (kleklje), ‘kušinčke’ (klekljarske blazine) in ‘kuoške’ (košarice) so puščale v šoli.
Učenke Čipkarskega tečaja Veliki Dol so se učile klekljanja po učnem načrtu, ki ga je pripravil Osrednji čipkarski tečaj na Dunaju. Na Velikem Dolu je še vedno ohranjena velika knjiga vzorcev, ki so natisnjeni na modri podlagi. Na njih je napisana številka vzorca, velikost sukanca in število parov, s katerimi se kleklja.
Vzorce, material in navodila za delo je učiteljica dobivala preko pošte z Dunaja in tja pošiljala poročila, večino na vnaprej pripravljenih obrazcih. Zanimivo je, da je kar nekaj dopisov z Dunaja napisanih v slovenščini. Veliko je ohranjenih prepisov, ki jih je učiteljica pripravila zase, preden je poslala dokumente na Dunaj. Nekatere zadeve je reševala tudi s šolskim nadzornikom Ivanom Vogelnikom iz Idrije.
Vzorci za klekljanje so prihajali neposredno z Dunaja. Na hrbtni strani imajo natisnjena dva pravokotna žiga in v njima napisa o prepovedi razmnoževanja v štirih jezikih avstro-ogrske monarhije.
V obdobju Italije je tečaj, ki se je tedaj imenoval Reggio corso merletti Valle Grande, spadal pod Obrtno šolo v Gorici. V prvih letih je učiteljica pisala še v nemščini, v letu 1923 pa je morala opraviti preizkus o znanju italijanščine in poučevati v tem jeziku. Sicer je delovanje šole v času Italije potekalo podobno kot prej, saj so uporabljali enake obrazce, napisane v nemščini, kasneje pa so jih le prevedli v italijanščino. Tudi vzorci so ostali enaki kot prej, nekaj pa je nastalo novih, tudi na pobudo arhitekta Maksa Fabianija.
Zanimivi so žigi Čipkarske šole Veliki Dol iz različnih obdobij, še posebej izpod Italije, ko je Veliki Dol zamenjal kar nekaj imen. Poleg žigov šole je ohranjen tudi poštni žig, ki ga je v času Italije šola uporabljala, da je bila opravičena poštnine.
Pod avstro-ogrsko in v času Italije so ženske čipke prodajale v Trstu in Gorici, preko šole pa tudi neposredno na Dunaju (do konca prve svetovne vojne). Starejše klekljarice se spominjajo, da so nekatere ženske, ki so ovdovele, preživljale svoje družine s prodajo čipk. Sicer so ženske ‘plele’ (klekljale) predvsem ob večerih, ko so se zbrale v eni od hiš, in delale do polnoči ob petrolejki. V nekaterih hišah so klekljali tudi možje, čeprav šole niso obiskovali. Očitno so jih naučile mame, žene in hčerke, saj so bile čipke, vsaj prvih nekaj let delovanja šole, dober vir zaslužka.
Tudi jugoslovanska oblast je skušala obdržati čipkarsko šolo. Pobuda za njeno ohranitev je prišla tudi iz vasi, zato je leta 1950 prišla iz Železnikov učit Marija Kramar. Tudi ona se je na Krasu poročila in prevzela priimek Živec ter še danes živi v Sežani. Vendar so se razmere spremenile, čipke so se slabo prodajale in dekleta so dobila delo v tovarnah. Učiteljica je skušala šolo razširiti tudi v druge kraje, Pliskovico in Gorjansko, a je bila leta 1957, zaradi premajhnega zanimanja, ukinjena. Le nekatere ženske so ob večerih še klekljale in izdelke prodajale v podjetje Dom v Ljubljano pa tudi v Italijo. Iz podjetja Dom so pošiljali vzorce in sukanec za čipke, klekljarice pa so podjetju prodajale svoje izdelke.
Danes tradicijo klekljanja na Velikem Dolu varujemo, ohranjamo in negujemo člani Kulturnega društva Kalunca. Ime društva seveda najprej spomni na majhno kaluno, portal, skozi katerega se vstopi na kraško dvorišče, borjač. Kalunca pa so velikodolske klekljarice rekle motivu v čipki, ki ga slovenske klekljarice sicer poznajo pod imenom rogljiček. V društvu tako že z imenom ohranjamo tudi izraze, ki so jih pri klekljanju uporabljale domače mojstrice.