Proizvodnja v podjetju je bila vseskozi energetsko visoko intenzivna. Prvi energent je bil premog, kasneje se pojavita plin, pridobljen iz premoga ter električna energija.
Vzporedno z avtomatizacijo proizvodnih procesov se je prilagodilo tudi področje energetike. Procesi pretvorbe in oskrbe proizvodnih obratov s plinom, paro, električno energijo, stisnjenim zrakom ter tehnološko vodo so avtomatizirani in vodeni s centralne kabine energetike. Poseben poudarek je na stalni optimizaciji procesov v smeri učinkovite rabe energije, kar je mogoče z dobrim sodelovanjem in poznavanjem proizvodnih procesov.
Morda niste vedeli …
… da je v Cinkarni zasvetila prva električna žarnica v Celju in okolici
Dolgo časa je bil energetski vir Cinkarne samo premog. Dobivala ga je od okoliških premogovnikov, največ pa iz rudnika lignita v Velenju. Za izgradnjo Savinjske železnice je bilo v veliki meri odločilno ravno to, da se je Cinkarna oskrbovala z velenjskim lignitom. Leta 1941 je država od zasebnika Daniela Lappa kupila njegova premogovnika v Velenju in Zabukovici in ju kot svoj erar združila s Cinkarno. Že pred prvo svetovno vojno pa so v Cinkarni kot energetski vir začeli uporabljati nafto, ki je služila kot gorivo za dizelske motorje.
Že konec 19. stoletja pa so v Cinkarni začeli uporabljati tudi električno energijo, vendar za enkrat samo za razsvetljavo. Tedanji upravitelj Cinkarne Albert Brunner je že leta 1886 iz tovarniških obratov napeljal elektriko v svoje stanovanje, ki je bilo v upravni zgradbi. Takrat je torej tudi zasvetila prva električna žarnica v Celju in okolici.
Električni tok so sprva pridobivali iz lastne kalorične centrale na parni pogon, kasneje pa s pomočjo dinama, ki ga je poganjal dizelski motor. Tako je ostalo vse do leta 1935, ko se je Cinkarna priključila na javno električno omrežje. Elektriko so dobavljale Krajnske deželne elektrarne.
Morda niste vedeli …
… da je v Cinkarni zasvetila prva električna žarnica v Celju in okolici
Dolgo časa je bil energetski vir Cinkarne samo premog. Dobivala ga je od okoliških premogovnikov, največ pa iz rudnika lignita v Velenju. Za izgradnjo Savinjske železnice je bilo v veliki meri odločilno ravno to, da se je Cinkarna oskrbovala z velenjskim lignitom. Leta 1941 je država od zasebnika Daniela Lappa kupila njegova premogovnika v Velenju in Zabukovici in ju kot svoj erar združila s Cinkarno. Že pred prvo svetovno vojno pa so v Cinkarni kot energetski vir začeli uporabljati nafto, ki je služila kot gorivo za dizelske motorje.
Že konec 19. stoletja pa so v Cinkarni začeli uporabljati tudi električno energijo, vendar za enkrat samo za razsvetljavo. Tedanji upravitelj Cinkarne Albert Brunner je že leta 1886 iz tovarniških obratov napeljal elektriko v svoje stanovanje, ki je bilo v upravni zgradbi. Takrat je torej tudi zasvetila prva električna žarnica v Celju in okolici.
Električni tok so sprva pridobivali iz lastne kalorične centrale na parni pogon, kasneje pa s pomočjo dinama, ki ga je poganjal dizelski motor. Tako je ostalo vse do leta 1935, ko se je Cinkarna priključila na javno električno omrežje. Elektriko so dobavljale Krajnske deželne elektrarne.