Furmanstvo ima v Grosupljem dolgo tradicijo.
Dokler ni bilo južnih železnic skozi naše kraje, so vse, tovore in ljudi, prevažali s konji. Potem pa so se tovorne poti skrajšale in so vozili z železniške postaje Grosuplje po okolici. Furali so nekako do leta 1975, najprej s konji, nato pa so večinoma prešli na traktorje, te pa so izpodrinil tovornjaki.
Furmani so imeli posebno obleko, dolge dežne plašče, pa čez kolena so si kdaj kakšno deko vrgli, ko je bil mraz. Pri furmanu je problem, ker se precej kam natakne, pa plašč strga. Za konje so imeli ‘celtne’, če je deževalo, in deke za pokrivanje mokrih konj. Zganjene so imeli na vozu, pa kakšen polivinil čez, da jih dež ni mogel zmočiti. Ko je konj stal, so ga vedno pokrili.
Furmani so si med seboj nekako razdelili, kaj bodo tovorili.
Kmetje so v Ljubljano vozili krompir in ga prodajali. Včasih so peljali kar k stranki, imeli pa so tudi skladišča, kjer so raztovorili in se potem vračali po robo in jo prodajali. Pri Češnovarju (gostilna pri Karlovškem mostu v Ljubljani) so se ustavili, pojedli golaž, tu so imeli tudi človeka, ki je poskrbel za konje v hlevu, da jih je obrisal, nahranil in napojil. Potem pa so šli naprej v Ljubljano. Na poti nazaj pa so se zopet ustavili pri Češnovarju. Tedaj so se že tudi ženske, ki so prodajale jajca na trgu, vračale domov, pa so jih pobrali na vozove, da so imeli družbo.
Iz Ljubljane so vozili koks in premog. Kmetje pa so vozili v Ljubljano drva prodajat. Drva so razklali, jih naložili na voz, 5-6 m3, in peljali v Ljubljano, kjer so imeli stalne stranke. Pripeljali so jih k hiši in jih tudi zložili.
Veliko so pretovorili pšenice, najprej z železniške postaje v Rusov mlin, moko pa nato v Ljubljano.
Premog z grosupeljske železniške postaje so furmani razvozili po domovih. Tovorni vlaki so pripeljali premog v razsutem tovoru, furmani pa so ga z lopatami naložili na vozove, ga razpeljali po hišah in ga tam tudi razložili. Včasih so dobili pomočnike, da so jim pomagali nalagati in razlagati. To je bilo težaško delo, za furmane in za konje. Ceste po Grosupljem so bile makadamske in so imele večje klance, kot jih vidimo danes.
Za vse gradnje po Grosupljem so furmani s konji in vozovi zvozili ves gradbeni material, pesek s peskokopov in opeko s ‘cegovn’ce’ pod Boštanjem.
Vozove so mazali pogosto. Če je furman peljal v Ljubljano in nazaj, je že moral namazati kolesa voza. Z gumi vozovi je bilo lažje, ležaji so bili in mazanje ni bilo več potrebno.
