V svoji oporoki, ki jo je sestavil 21. januarja 1784, komaj tri dni pred smrtjo, je Peter Pavel Glavar določil za glavnega dediča svoje obsežne zapuščine revne in bolne brez razlike stanu iz komendske fare in podložnike lanšpreške gospoščine. Zanje je določil, naj se v Komendi zgradi bolnišnica s stalnim zdravnikom.
V oporoki je določil, naj imajo v tej bolnišnici prednost najprej domačini in med ubožnimi najubožnejši. Oskrbovani naj bodo s hrano, obleko, zdravili, posteljnino in ljubeznivo strežbo. Posebej je določil, naj se nastavi v bolnišnici prijazen, blag zdravnik, ki bo vešč domačega jezika. Poskrbel je tudi za zdravnikovo plačo in nastanitev. Bolnišnico je vodil duhovnik — beneficiat, ki je moral o delu vsako leto izstaviti poročilo. Poleg skrbi za gospodarsko stanje ustanove je moral beneficiat tudi redno obiskovati bolnike in poizvedovati, ali kaj potrebujejo.
Glavarjevo poslednjo voljo so izpolnili šele leta 1804, ko je nasproti beneficiatske hiše zrasla Glavarjeva bolnišnica ali špital. Zgradili so jo pod vodstvom beneficiata Petra Janežiča. Prve bolnike je sprejela leta 1805. Bolnišnica je bolnikom služila naslednjih 140 let, nemalokrat z velikimi težavami.
„Starejši in oslabeli ljudje niso bili nikjer zaželeni, povsod so se jih nekako branili. In kolikokrat je moral ta ali oni zgaranec, ki je vse življenje trdo delal na kmetiji temu ali drugemu gospodarju, na starost hoditi od hiše do hiše prosit hrano in ležišče v kakem hlevu, kjer je bil navadno tudi kraj njegove smrti.”
Viktorijan Demšar: Prebivalci Komende po družinski knjigi Petra Pavla Glavarja
Posebno težavna so bila leta francoske okupacije (1809—1813) ter čas I. svetovne vojne (1914—1918), ko je bila s propadom avstro-ogrske monarhije uničena Glavarjeva finančna osnova za njen obstoj. Še leta 1940 je v njej našlo oskrbo 11 obnemoglih moških in 7 žensk. Bolnišnica je delovala vse do leta 1947, ko so jo ukinili.
Glavarjev špital je imel na Komendskem veliko vlogo na področju izboljšanja higiene in pri uvajanju novih načinov varovanja zdravja, še posebno cepljenja. Za bolnike so skrbele usposobljene strežnice, po letu 1907 so bile to redovnice usmiljenke, ki so v spominu ljudi ostale do danes. Po ukinitvi bolnišnice je v zgradbi nekaj let delovala osnovna šola, kasneje so tu hranili arhivsko gradivo z območja kamniške upravne enote. Danes zgradba služi različnim namenom.
