Pogled na glavno sežansko ulico z začetka 20. stoletja
„Pred nami je živahen utrip glavne ulice. Cesta je makadamska; srečujemo pešce, živali z vozovi in kočijami. Lastniki hiš ob cesti so premožni, največkrat gostilničarji in trgovci. Tukaj v skrbi za vsakdanji kruh ponujajo svoje storitve številni gostilničarji, žnidarji (krojači), šuštarji (čevljarji), kotlarji, kovači, klobučarji, pek in drugi obrtniki in trgovci. Sežanci se med sabo poznajo, vsakdanje življenje teče počasi, po ustaljenih tirnicah. Opazujejo tujce, ki prihajajo in odhajajo. Slabe misli jim odganjajo domači fantje, ki uganjajo norčije. To so po vsem Krasu znani sežanski veseljaki: Meze, Kuhar, Ček in Tut. Jezijo se nad spretnostjo mnogih tatičev, ki jim kljub vsem orožnikom, policajem in čuvajem ne morejo stopiti na prste. Še najbolj so zviti ‘sežanski kokošarji’, ki kradejo kokoši, kunce, prašičke, lahko pa neopazno odpeljejo celo vola.” (Rebec-Škrinjar, 2004, str. 30)
