Devetindvajsetega junija 2011 zvečer so Kranjčani v velikem številu pospremili odprtje nove kranjske knjižnice.
Bil je lep, mogoče celo nekoliko prevroč poletni večer, se bomo še čez mnoga leta spominjali dneva, tiste zadnje junijske srede, ko smo odpirali novo Mestno knjižnico Kranj v stavbi nekdanje blagovnice Globus. Živahen utrip starega mestnega jedra je sicer bolj spominjal na siceršnje sobotne dopoldneve. Na Maistrovem trgu je bilo oči in ušesa mogoče potešiti ob nastopih kranjskih folklornih skupin, nižje na Glavnem trgu so se predstavljale plesne skupine.
Kako zaželena in težko pričakovana je bila nova knjižnica v Kranju, je dokazala velika množica Kranjčanov in prebivalcev okoliških občin, ki je spremljala njeno slovesno odprtje. Mnogi izmed njih so se postavili tudi v dolgo verigo, ki je potekala od nekdanje študijske knjižnice do novih prostorov v nekdanjem Globusu. Prav vsak člen v verigi si lahko prepoznal kot ponosnega Kranjčana, ki nekaj da na svoje mesto. Vsi, z broškami na prsih in z belimi rokavicami, so tvorili verigo, ki se je vila mimo »Petrčka«, okrog cerkve, tja do nekdanjih prostorov študijske knjižnice. Natanko ob sedmih je kranjski župnik Stanislav Zidar tri knjige, original Prešernovih poezij iz leta 1847 in še dve ekskluzivni izdaji Prešernovih sonetov in pesmi, drugo za drugo podal naprej in tako so zadnje knjige selivke krenile na najbrž kakšen kilometer dolgo pot do svojega novega domovanja. Ob mažoretkah so takt pri podajanju knjig dajali člani kranjskega pihalnega orkestra in knjige so druga za drugo potovale iz rok v roke vse tja do starih polic pred vhodom v novo knjižnico, kamor jih je kot zadnje v verigi postavila častna občanka Kranja, dr. Tatjana Dolenc Veličkovič. S tem se je na Gregorčičevi 1 pred polnim avditorijem začelo slovesno odprtje nove Mestne knjižnice Kranj. Čas se je potem za kakšno uro ustavil…
Po slovenski himni v izvedbi združenih kranjskih zborov in štirih »visečih bralcev«, ki so se po vrveh v bralno pozicijo nekje med prvim in drugim nadstropjem spustili s strehe, sta voditelja večera v kostumih izpred petdesetih let, ko je bila ustanovljena Osrednja knjižnica Kranj, k besedi najprej povabila kranjskega župana Mohorja Bogataja. Župan je nagovor sicer povezal z dvajsetletnico slovenske države, a predvsem poudaril, da se je občina več kot osem let intenzivno ukvarjala z novo knjižnico in si prizadevala, da bo ta, v zadnjih desetih letih zagotovo največja investicija v občini, izpeljana do konca. Tako smo Kranjčani dočakali, da jo vendarle imamo, lepo, sodobno, na enem mestu in prijazno ljudem, predvsem pa našo, kranjsko knjižnico.
Osrednji slavnostni govornik je bil književnik in Prešernov nagrajenec, častitljivi Boris Pahor. Presenečen nad številnostjo množice, ki je prišla odpirat novo knjižnico, je v nagovoru predvsem opozoril na pomen knjige, slovenske besede in z njima narodove zavesti in posvaril pred nevarnostjo globalizacije. »Če je kateri narod na tem svetu odvisen od svoje besede in knjige, potem smo to mi… Če bomo zvesti svoji knjigi, bomo lahko ohranili lastno identiteto in narodovo zavest. Z njo se ohranja jezik in mi z njim,« je dejal. Požel je gromek aplavz množice.
Po nastopu Darje Švajger ob spremljavi pianista Jake Puciharja je nekaj besed novi knjižnici na pot dejal tudi njen direktor Viljem Leban, ki je razmišljal, da nova knjižnica ni le dom za sto tisoč zapisov, ampak je dom za sto tisoč radovednih, odprtih in uka željnih ljudi. Igrivih in ustvarjalnih, drznih in svobodoljubnih. »V knjižnici se bodo srečevali z znanjem, domišljijo, izkušnjami in drug z drugim,« je povedal Leban in se zahvalil arhitektom in oblikovalcem, ki so knjižnici dali obliko, ter tudi vsem sodelavcem v knjižnici in prostovoljcem, ki so v tako velikem številu pomagali seliti knjižnico. »Kranjčani, knjižnica je vaša,« je bil samozavesten ob zaključku.
Vrh prireditve je bilo seveda rezanje slavnostnega traku. To je bil znak, da je nova Mestna knjižnica Kranj tudi uradno odprta in množica obiskovalcev je v želji, potešiti radovednost, tako rekoč okupirala prostore nove knjižnice in bila nad njo navdušena.
Mnogim zvestim obiskovalcem stare knjižnice je jemala dih velikost prostora, hkrati pa so se navduševali nad drobnimi detajli, kot so različni fotelji v skupini ali posamezno, vreče za sedenje, stojala za časopise … »Notranja oprema je res šik«, so ugotavljali, „In pogledi skozi steklene stene na ulico tudi.” Celotnemu vtisu knjižničnih prostorov je v mnogočem sledila tudi drugačna razporeditev knjižnih regalov s policamii. Nekdanjo prenatrpanost je v novi knjižnici zamenjala zračnost.
Ob glavnem pultu za izposojo gradiva, knjigomatih in časopisni čitalnici je bila ob odprtju knjižnice v pritličju na ogled tudi razstava najstarejših knjig, ki jih hrani knjižnica, na panojih pa so obiskovalci lahko spoznali zgodovino knjižnice v Kranju. V nadstropje so se lahko povzpeli po širokem stopnišču ali z dvigalom. V prvem nadstropju so se srečali z različnimi knjižničnimi oddelki. Odtlej so jim tam na voljo otroški oddelek s pravljično sobo, mladinska soba, tudi del gradiva za odrasle, posebnost sta sobi za poslušanje glasbe in predvajanje filmov, na vzhodni strani pa je tudi velika večnamenska dvorana. Nadstropje višje je gradivo, namenjeno odraslim obiskovalcem, poleg pa so še računalniška učilnica, študijska čitalnica in prostori za individualni študij. Svoje domovanje so v drugem nadstropju nove knjižnice dočakale tudi posebne zbirke, na katere je naša knjižnica še posebej ponosna: domoznanska, bibliofilska, zbirka starin in Prešerniana.
Knjižnica, nedvomno sodobna, ki ji takrat ni bilo para v Sloveniji, je bila zgrajena z namenom, da bo poleg osnovne dejavnosti, izposoje knjig, delovala tudi kot kulturno, izobraževalno, informacijsko, komunikacijsko in predvsem družabno središče.
To vlogo knjižnica, oziroma njeni zaposleni ob podpori občine in javnosti zelo uspešno, odgovorno in navdušeno opravljajo sedaj že osem let in si pri svojem delu postavljajo vedno nove in nove, še bolj ambiciozne cilje.
