Gora Oljka je s svojo markantno lego in pestro zgodovino zaznamovala mnogo ljudi. Na tem mestu predstavljamo le nekatere besedne ustvarjalce, ki sta jih zaznamovali gora in življenjski utrip na njej.
po luftu leti,
zakaj bi ne pela,
ko lahko živi!
Ne seje, ne žanje,
si nič ne skrbi,
nič Boga ne žali,
ga zmiram časti.
Bog Oče, Bog Sin,
v nebesih sedi,
na zemljo dol gleda,
kjer grešnik živi.«
»Kdor ne bo te zdravičke pel,
ni vreden, da bi na svet živel:
Živ’, živ’, živ’,
da bi enkrat zveličan bil.«
Pesmi izvirata »od Sv. Andreja pod Oljsko goro«, zapisal ju je Fran Praprotnik, objavil pa Karel Štrekelj v 3. knjigi Slovenskih narodnih pesmi v poglavju Zdravice pobožne.
Na prisojnih legah Andraža, Dobriča in okoliških zaselkov je v preteklih stoletjih bujno uspevala vinska trta. Misel, da v življenju in pri letini »človek obrača, Bog pa obrne«, so pogosto povzele družabne pesmi in zdravice. Nekaj se jih je ohranilo v pisni obliki po zaslugi Frana Praprotnika (1849-1933). Praprotnik, rojen v bližnjem Št. Andražu, je bil odličen celjski gimnazijec in kasneje dolgoletni prosvetni delavec v Mozirju. S folklornim izročilom svojega rojstnega kraja in kasneje življenjskega prostora je tako rekoč odraščal. Podatki navajajo, da se je kot učitelj držal Slomškovih vzgojnih načel, vsekakor pa ga za njegovega posnemovalca potrjuje izrazit čut za praktičnost, delavnost in obrnjenost k ljudem. Razen s prosvetnim delom se je ukvarjal tudi s sadjarstvom in kmetijstvom, ustanavljal je drevesnice, prirejal sadjarske razstave in pisal članke v Slovenskega gospodarja, Domovino in Mohorjev koledar. Bil je sodelavec pedagoškega lista Popotnik, v katerem je objavil veliko ljudskega gradiva, pomagal je pri sestavljanju šolskih beril, sodeloval pa tudi s Karlom Štrekljem pri zbiranju starega ljudskega izročila in z Maksom Pleteršnikom pri izdelavi slovarja.
Dr. Paul Parin (1916-2009) je vsekakor eno najbolj znanih imen, ki se mu je Gora Oljka z leta 1932 pogorelo cerkvijo za vse življenje vtisnila v spomin. Rojen je bil v Novem Kloštru v Savinjski dolini kot sin švicarsko-židovskega trgovca in politika. Študiral je v Gradcu in Zürichu, leta 1942 promoviral za doktorja medicine, nato pa z ženo Goldo vred odšel v partizane in vse do leta 1946 delal kot kirurg v vojaških in civilnih bolnišnicah, za kar je prejel visoka državna odlikovanja. Pozneje je delal kot psiholog in nevrolog in se nazadnje specializiral za etnopsihoanalizo. Več let sta z ženo preživela pri majhnih plemenih v zahodni Afriki in spisala več knjig, med katerimi so najbolj znane »Belci preveč mislijo«, »Boj se svojega bližnjega kakor samega sebe« in »Subjekt v nasprotju«. Njegovo delo, posvečeno proučevanju vpliva družbenih, gospodarskih in kulturnih razmer na duševnost posameznika oz. celih narodnih skupnosti, je strokovno zelo cenjeno. V svojih poznejših letih je dr. Parin živel v Švici in umrl v Zürichu.
