Ob prestopu v 20. stoletje Kranj še ni doživel večjega napredka. Franc Puhar v knjigi o Kranju v stoletju neslutenih sprememb kritično zapiše: »Začetek stoletja je Kranj pričakal kot majhno, purgarsko mesto, še brez vode, kanalizacije in elektrike.« Prebivalcev je bilo le 400 več kot pred stoletjem. Pri naštevanju poklicev med meščani Puhar navaja predvsem obrtnike, trgovce in kmete, kot najbolj številne pa gostilničarje.
Gospodarski napredek se je zgodil šele po prvi svetovni vojni. S prihodom industrije so se povečali prihodki, število prebivalcev in blaginja. Kranjski veljaki so začeli razvijati tudi turizem, saj je bil Kranj z naravnimi danostmi in dostopnostjo z železnico (od leta 1857) privlačen za t. i. tujski turizem. Prihod turistov je vplival tudi na razvoj gostinstva. Zrasli so prvi hoteli, ki so imeli leta 1930 skupno 119 ležišč. Tuji gostje so bili večinoma Avstrijci, Čehi in Nemci.
»Vedeti pa je treba, da nobena teh gostiln ni bila podobna današnjim. To je bil podaljšek doma, kjer se je pilo četrtinko in ne popivalo. Na steni je visel časopis, vsakemu v doseg. Razpravljalo se je po omizjih, politiziralo, pelo in kvartalo. Kdor je želel mir, je šel v Čitalnico ali kavarno, kjer so bili stoli, prevlečeni z redčim žametom, in majhne mizice. Tu so bili vsi dnevni časopisi: Jutro za liberalce, Slovenec za klerikalce, kakor Sokolski (Narodni) dom za ene in Ljudski dom za druge.«
(zapis po spominu Mare Sajovic, Učenci zgodovinskega krožka Osnovne šole Simon Jenko: Kranj in njegove gostilne med vojnama, Kranj, 1988)
Na razvoj mesta v smeri turizma je močno vplivalo leta 1875 ustanovljeno Olepševalno društvo. Vsa prizadevanja so se v tridesetih letih 20. stoletja odrazila v razglasitvi Kranja za letoviško mesto, jugoslovansko ministrstvo za trgovino in industrijo pa ga je leta 1936 uvrstilo med turistične kraje »klimatičnega značaja«. Z načrti, ki jih je prispeval tudi arhitekt Ivan Vurnik, so Kranjčani uresničevali idejo t. i. »vrtnega mesta« od novozgrajenega Narodnega doma naprej. Kranj je tako pridobival parke, sprehajalne poti in drevorede. Tak razvoj je pomembno vplival tudi na gostinsko ponudbo: »Z dobrimi gostilnami je bil Kranj že prej preskrbljen, saj je 3.000 prebivalcev prišlo 35 gostiln in vse so bile tako urejene, da so računale in obratovale največ s tujci, ki so v Kranj prihajali, seveda z bližnjimi in daljnimi okoličani, ki prihajajo redno v ponedeljkih na trg.«
(vir: Gorenjska: letoviška, industrijska, trgovska, obrtna, 1931, str. 158)
Tik pred drugo svetovno vojno je bila statistika gostišč naslednja: trije hoteli, gostišče, sedem restavracij, trideset gostiln, štiri kavarne; njihove zmogljivosti pa: 147 sob s 220 posteljami.
Vojna je tako kot celotno življenje opustošila tudi gostinstvo, ki se je po osvoboditvi v težkih razmerah vsesplošnega pomanjkanja le počasi pobiralo. Gostince je prizadela tudi nacionalizacija leta 1948, saj so nekateri izgubili prostore in obrtne pravice. Z napredkom, predvsem z industrializacijo, z rastjo prebivalstva in rastjo dohodkov v kasnejših desetletjih pa so oživele tudi gostilne.