Enonadstropno stavbo je Josip Uršič do leta 1931 dajal v najem. Z najemniki je bil dogovorjen, da prodajajo njegovo vino. Kasneje se je zaradi neplačevanja najemnine odločil, da bo gostilno vodil sam.
Del hiše je bil zidan, del lesen. Spomin Marjana Uršiča: »Klet in pritličje sta zidana velbano, zgornji stropovi pa so leseni. Kdo ve, zakaj so tako gradili.« (Počkar, 1998)
Sin Marjan se spominja, da so levo nad hišo za goste uredili teraso z mizami, stoli in klopmi, nekoliko više v hribu pa še pokrito balinišče. Desno nad hišo je svoje mesto dobil vrt. Po 2. svetovni vojni so tedanji najemniki gostilne levo za hišo zgradili okroglo betonsko plesišče.
V prvem nadstropju so bile štiri sobe za goste in stanovanje Uršičevih, zgoraj dve podstrešni sobi (za kuharico in natakarico) in spodaj trije gostilniški prostori. Sobe za goste so bile opremljene s po dvema posteljama in divanom kot pomožnim ležiščem, ki so ga po potrebi premikali. Poleg omare, mize, vsaj dveh stolov, nočne omarice in lesenega umivalnika z marmorno ploščo so imele sobe porcelanast vrč in lavor. Topla voda se je prinašala po naročilu. Sobe so imele lončene široke peči, v katerih so kurili s kupljenimi bukovimi in lastnimi drvmi. Na levi strani hiše je bila pred gostilniškimi prostori v prvem nadstropju lesena veranda, ki so jo Nemci med drugo svetovno vojno sezidali. Kuhinja je bila desno spodaj. Pod hišo sta bili dve kleti, vsako nadstropje pa je imelo eno stranišče. (Počkar, 1998)
Na desni strani gostilne je stal zidan hlev, v katerem je bil konj in sobica za hlapca, v odprtem delu hleva pa so hranili kočijo in voz.
Za notranjo opremo gostilne je poskrbela že njena prva lastnica – Posojilnica. Gostilniški del, ki je obsegal 3 prostore, je bil opremljen z 18 okroglimi mizami, ki so bile vedno pokrite s prti. Pred in za hišo je bilo še dodatnih 30 miz, na verandi pa še dodatnih 6. Poleg tega so imeli tudi vrtne mize in klopi, tako da je bilo na vrtu prostora za okoli 200 ljudi.
Do napeljave elektrike v začetku 40. let 20. stoletja so v gostilniških prostorih uporabljali Petro-plin luči, v sobah pa petrolejke ali emajlirane svečnike s svečami.
Sin Marjan Uršič v monografiji Iz časov ječmenove kave (1998) obuja spomine: »Izven sezone se je hrana največkrat pripravljala samo ob sobotah in nedeljah. Direktor neke zagrebške firme je prihajal letovat k nam deset let in je imel že rezervirano sobo. Zanj je moral biti v nedeljo zvečer, preden je odšel, pripravljen telečji ali piščančji ajmoht z zdrobovimi cmoki. Včasih so takšno večerjo dobili tudi naši stalni gostje.«
V poletnem času ob nedeljah, ko je bil obisk največji, so najpogosteje pripravljali pohanega piščanca, pečeno kokoš in pečenko, zrezke pa so gostje lahko dobili le po naročilu. Po grlu je poleti najbolj teklo pivo Union in belo sortno vino. Slednje so pridelovali v Attemsovih grajskih vinogradih v Pišecah in na Sromljah.