»V dolini Drave, ne daleč od Maribora se dviga na navpičnem hribu stari grad Vurberk – še izza XII. stoletja. Nad nedostopnimi strminami, ki so obrasle s starim bukovim gozdom, kraljuje visok stolp, od katerega se v podobi trikotnika razhaja masa sivih zidov. Stolp je podoben nosu orjaškega pomorskega parnika.« (Tabor, 15. 6. 1924)
O nekdanji veličini vurberškega gradu pripoveduje mnogo virov. Po slovenski ljudski pripovedki naj bi se v gradu rodil Kresnik. Zaljubil se je v hčer kačje kraljice. V njen dvor se je pritihotapil kot palček, ponoči pa se je spremenil v junaka in ugrabil kraljično. Ko je kačji kralj to izvedel, je za Kresnikom poslal kačjega zmaja. Ta se je ovil okrog vurberškega gradu, da ni mogel nihče niti ven niti noter. Kraljična, ki je bivala v gradu, je bila ujeta. Kresnik, ki se je vrnil na dan svetega Jurija, je v roke vzel meč in se postavil na zmaja. Med njima se je vnel hud boj. Kresnik je naposled zmaja z mečem udaril po glavi, da je ta padel na tla, in ga vrgel v globok studenec, kjer ga je priklenil z debelo verigo. Nato se je poročil s kraljično Vesino in živela sta srečno do konca svojih dni.
Dejanska zgodovina vurberškega gradu res sega v 12. stoletje. Postavili so ga salzburški nadškofje ter ga dajali v fevd različnim plemiškim rodbinam, med katerimi so bili tudi gospodje Ptujski. Ptujski so si grad pridobili leta 1246 z zamenjavo svojih posesti v Lungauu na Salzburškem ter ga obdržali do leta 1438, ko je rodbina po moški strani s Friderikom IX. izumrla.
Štajersko ljudstvo in zlasti plemstvo, ki je bilo v 13. stoletju, ko je Štajerska prišla pod madžarsko krono, nezadovoljno z ogrsko nadvlado, je v letih 1253 in 1260 za pomoč prosilo češkega kralja Otokarja II. Přemysla. Leta 1260 je Otokar madžarsko vojsko premagal ter dobil Štajersko v svoje roke. Zaradi upora Štajerskih plemičev proti Otokarju so l. 1267 razdejali tudi Vurberški grad, na njegovih ostankih pa so Ptujski po letu 1278 zgradili novega.
Leta 1441 je grad prešel v roke rodbine Stubenberg, ki ga je v svoji lasti obdržala 175 let. Od leta 1616, ko je takratni lastnik Jurij Stubenberški grad prodal ter se zaradi protestantske veroizpovedi preselil v nemške dežele, do leta 1715 so se lastniki gradu pogosto menjavali. Od leta 1639 do 1715 so grad imeli v lasti grofje Herbersteini. Leta 1715 se je v njihovo rodbino priženil grof Ignacij Marija Attems. Attemsi so bili lastniki vurberškega gradu vse do leta 1885, ko ga je grof Friderik Attems prodal veleposestniku in dvornemu trgovcu z vinom Francu Leidenfrostu. S tem je grad prešel v meščanske roke. Leta 1907 ga je od Leidenfrostove hčerke Karoline Troll kupil grof Jožef Herberstein. Herbersteini so ostali njegovi lastniki vse do konca druge svetovne vojne.
Med prvo svetovno vojno so bili v gradu nastanjeni poljski in ruski begunci, ki so tam ostali do oktobra 1918. Leta 1923 je oddelek ruskega Rdečega križa v gradu ustanovil sanatorij za zdravljenje pljučnih bolezni. V njem so se najprej zdravili le Rusi, pozneje pa tudi drugi pljučni bolniki. Med drugo svetovno vojno so grad zavzeli Nemci. Leta 1942 je Štajerska domovinska zveza (Steirischer Heimatbund) v njem uredila šolo za usposabljanje svojih političnih komisarjev. Februarja 1945 so Vurberk bombardirala zavezniška letala in ga skoraj v celoti porušila. Od gradu je tako ostalo le predgradje z ostankom nekdanjega obrambnega stolpa, bastije in obrambnega obzidja.