Spominsko cerkev je 3. gorska brigada pričela graditi 1. marca leta 1916. Dokončali so jo v 184-ih delovnih dneh. Na objektu je v povprečju delalo 32 vojakov. Zgrajena pa je bila brez državne finančne podpore. (Wirth, 1916)
Gradbeni les so iz Bohinja prepeljali do železniške postaje Sveta Lucija (danes Most na Soči), od tam do Pologa, nato pa so ga vojaki na ramenih znosili do gradbišča, kjer so ga obdelali.
In vojaki, ki so bili na bojišču neprestano vpeti v kopanje jarkov za svoje kritje in ubijanje sovražnika, so pri gradnji cerkve kot obrtniki ponovno prijeli za svoja orodja, ki so jih uporabljali v mirnem času. Seveda pa jih niso kar odpoklicali z njihovih položajev v gorah: tega si niso smeli privoščiti. Ko se je enota po celotedenskem služenju na prvem bojnem položaju odpravila v tabor, da bi se odpočila, so vojake – obrtnike, vprašali, ali želijo prostovoljno sodelovati pri gradnji cerkve. Odziv za prostovoljno delo je bil izjemen, tako da je vodja gradbenih del lahko celo izbral najbolj spretne. (Wirth, 1916)
Iz prispevka v časopisu Donauland (1917/1918) izvemo, da so iz istega kamna, kot so tla pod cerkvijo, lomili kamnite bloke, jih klesali v obliki kvadrata ter z njimi zasnovali trdne temelje.
Ves material za cerkev so vojaki obdelali, izdelali in pripravili na lokaciji pod skrbnim nadzorom nadporočnika Géza Jablonszkega. Tako tudi spominske plošče z vžganimi imeni padlih, ki so posebno obeležje cerkve. V notranjosti so na ploščah ob stenah izpisana imena padlih 2.565 vojakov, ki nam danes pričajo tudi o tem, kateri enoti so pripadali. Pri tem je treba poudariti, da cerkev ni kostnica in da so bili padli vojaki prvotno pokopani na vojaških pokopališčih v neposredni bližini. Najbližje vojaško pokopališče je bilo za hišami v Javorci. Danes vojaških pokopališč v visokogorju ni več. Posmrtne ostanke so po vojni prenesli v dolino in mnoge pokopali na vojaškem pokopališču Loče pri Tolminu. Zidne površine, ki na zunanji strani cerkve prikazujejo grbe avstro-ogrskih dežel, so na notranji strani obite s 5 cm debelimi hrastovimi ploščami, v katerih so »kot na perutih angela prinesena« vžgana imena padlih avstro-ogrskih vojakov. In kot so zapisali, je imen »toliko, da so jih tiskarji vžigali tri mesece dan in noč v več izmenah« (Roessler, 1917–1918, str. 720). V trd hrastov les so jih vžigali s pomočjo kalupov razgretih črk in stiskalnice.
Vojaki so skobljali les, mleli barve, kuhali lepilo, brusili kamen in kovali železo. Skromna brunarica v neposredni bližini delovišča je postala »atelje« nadporočnikov Geylinga in Jablonszkega, kjer sta ustvarjala, risala načrte in risbe za cerkev ter njeno opremo. Skupaj z obrtniki so delali z velikim zanosom in ob delu odmislili vojno. Nanjo jih je od časa do časa opozorilo obstreljevanje koče in območja cerkve ali pa kakšno italijansko letalo, ki je krožilo nad hribom. Po navadi je šlo le za manjše grožnje, ki pa so jim sledile večje. Takrat so morali tudi obrtniki za nekaj časa prekiniti delo in se pridružiti vojakom na bojišču.
Cerkev sicer ni bila povsem varna pred sovražnikovimi granatami, ki so včasih zašle tudi v njeno bližino, a jo niso poškodovale. Gradnja pa je kljub temu hitro napredovala.
V tiskanih medijih so že v vojnem času pisali o cerkvi, triladijski baziliki, ki se dviga na skali, do katere vodi po nasipu 78 stopnic iz kamna in cementa ter, da je dolžina apside 18 metrov, širina 7,4 metra, višina stranskih ladij 6 metrov ter višina sredinske ladje 7 metrov. Poročali so, da je bil temelj odkopan in da se nad zidom iz obdelanih klesancev iz naravnih kamnov nadaljuje lesena gradnja. Pisali so, da so uporabili macesnov les, okrašen z rezbarijami, izžgan in premazan z lanenim firnežem. Uporabili so tudi smrekov les. Macesnova debla za cerkveno ladjo so premazali s firnežem in tako kot vse lesene nosilce in bruna na robovih obdelali s črno vžgano zarezo. Znotraj macesnovih okvirjev so vstavili odporne, z ometom prevlečene Rabitz plošče. Na lesketajoče se površine teh plošč je nadporočnik Geyling v fresko tehniki barval natančno stilizirane grbe vseh dežel Avstro-Ogrske in skupni grb monarhije. Tu je še sončna ura in napis PAX – mir.
In kaj so poročali o njeni notranjosti? V časopisu Donauland so zapisali, da ko vstopimo v prostorno notranjost cerkve, obiskovalca prevzame »občutek slovesnosti in resnobe« in da prevladujoče barve: črna, modra, zlata in nekaj bele dajejo občutek svetosti in popolne ubranosti (Roessler, str. 720).
Vse barve, uporabljene le v enem tonu, je izbral Remigius Geyling. Kot slikar, arhitekt in poznavalec ureditve prostorov je zelo dobro poznal učinek barv, »ki lahko v človeku ustvarijo neko posebno razpoloženje«. Barve, ki jih je izbral za cerkev v Javorci, so mojstri cerkvene umetnosti že dolgo uporabljali, toda njihov učinek je v tej cerkvi še posebej izrazit. Štiri barve tukaj delujejo, kot bi jih bilo nešteto. Ta »muzikalično-resna« štiribarvnost se nad oltarjem razjasni v enobarvno nadzemeljsko zlato belino. Kot edini nevtralni ton se pojavi siva barva na mozaičnih tleh, obrobljena s črnim granitom. Čez ta mozaik potekajo črte, ki se do neke mere ponovijo v višini strešnega vezja in stropnika. To daje celotnemu prostoru podobo trdnosti in optično zaključene konstrukcije. Nad oltarsko mizo je izviren arhitektonsko oblikovan tabernakelj iz črnega, poliranega, umetno obdelanega kamna. Vrata so iz lipovega lesa, izrezljana po Geylingovi zasnovi. Izrezljal jih je Anton Perathoner iz St. Ulricha/Ortisei, oficirjev služabnik, topničar, ki je služil v brigadi kot mizar. Nad tem se lesketa in blešči simbol svetega Duha, kot stilizirana podoba iz mozaika. Cerkev je namreč posvečena Sv. Duhu, ki je liturgični simbol miru, modrosti in ljubezni.
Ograja pred oltarjem in viseča svetilka pri oltarju, sta izdelani iz kovanega železa. Na oltarju iz črno pobarvanega umetnega kamna je velik lesen križ z izrezljanim Kristusom iz lipovega lesa, prav tako delo Antona Perathonerja, izdelano po Geylingovi predlogi. Tudi okvir oltarnega dela in polnila, izdelan iz lesa, je delo Perathonerja. Na stopničasti kompoziciji je postavljen svečnik iz pozlačene hrastovine.
Neposredno pred oltarjem stojijo trije v »usnje« oblečeni hrastovi stoli, zadaj pa še štiri cerkvene klopi. Geyling je izdelal načrt za tri častne stole. Na originalnem načrtu je, najbrž kasneje, dodan zapis, da je bil za stole uporabljen les s planine Govnjak (1471).
Stranski ladji se nagibata proti apsidi in na zaključnih stenah sta okrašeni z Geylingovima oljnima slikama »lebdečega angela«, visoki približno 3,5 metra. Obraz angela je upodobil po svoji ženi Mathildi (rojena Weihs).
Ko je bila cerkev dokončana, so okrog cerkve uredili okrasni park, obdan s kamnitim obzidjem in v sprednjem delu bogato okrašeno iz lesa izrezljano pergolo (Krämer, 1917, str. 779.)
