Priložnost za novogradnjo na tem mestu je izkoristil v Ljubljani že znani trgovec Feliks Urbanc. Investitor je združil tri parcele in julija leta 1902 napisal prošnjo mestnemu magistratu, da mu določijo stavbno črto za trinadstropno trgovino. Veleblagovnico je postavil namesto dveh manjših stavb na vogalu današnje Miklošičeve in Trubarjeve ulice, ki ju je potres leta 1895 preveč poškodoval, zato so ju podrli. Obe hiši sta začenjali Forštat, predmestje, kot so nekdaj imenovali območje Trubarjeve ulice, na drugi strani pa sta stali Mayerjeva in Bučarjeva hiša. Izbrana lokacija je bila kot nalašč za trgovino. Urbanc je projekte naročil pri graškem arhitektu Friedrichu Sigmundtu. Letnica izgradnje 1903 je še dandanes vklesana na zgornje pročelje stavbe. V pritličju proti ulici je arhitekt predvidel trgovino in stanovanja, v dvoriščnem traktu pa hleve za konje.
Gradnja ni minila brez sporov s sosedi in pripomb nadzornikov ljubljanske mestne hiše. Spori s sosedi, med katerimi so najbolj izstopale zahteve Marije Potočnik s tedanje Sv. Petra ceste (danes Trubarjeve) so gradnjo za nekaj časa celo zaustavile. Zahteve Potočnikove so bile tako ostre, da je moral Urbanc spremeniti načrte za del stavbe, ki je mejila na posest neuklonljive sosede, adaptirati njen del hiše zaradi dnevne svetlobe in zraka ter plačati še 500 kron odškodnine. Investitor je v stiski pisal ljubljanskemu županu: »Visoko častiti gospod župan! Prosim, da mi ne zamerite, če vašo naklonjenost izkoristim in vas prosim za nujno pomoč. Jaz sem prejel včera ukaz Magistrata, da moram najvažnejši kos hiše ustaviti zidat, ker je gospa Potočnikova vložila priziv na mestni zbor. Jaz sem popolnoma obupan in bodem imel vsled tega škode najmanj 5 do 10 tisoč forintov, ker vsled tega moja preselitev v novo hišo lahko zakasni za eno celo dolgo leto… S spoštovanjem vdani sluga F. Urbanc. V Ljubljani, 20. 9. 1902.«
Spor je bil slednjič rešen v zadovoljstvo obeh strank tako, da je na koncu aprila leta 1903 podjetje »Faleschini in Schuppler« pričelo z izdelavo železobetonskih stropov. Za vselitev je bila stavba pripravljena leta 1904, ko se je Urbanc obrnil na magistrat z naslednjo prošnjo: »Slavni mestni magistrat! Vljudno naznanjam, da sem jaz mojo stavbo, za katero sem dne 19. 8. 1902, št. 22652, dovoljenje dobil, toliko dovršil, da so v tej hiši pritlični prostori, prvo, drugo in tretje nadstropje za kupčijo urejeni, nadalje hlev za konje, kolarnica in pa stanovanje za kočijaža toliko dovršena, da prosim slavni mestni magistrat za dovolitev uporabe vseh teh prostorov, kakor tudi za dve stanovanji za hlapce v podstrešju nad dvoriščnim traktom. Ljubljana dne 16. prosinca 1904. F. Urbanc.«
Končni ogled so opravili predstavniki magistrata, ki so ugotovili, da se Urbanc ni držal predpisane stavbne črte, saj sta vhodna pilona izstopala 26 cm namesto dovoljenih 15 cm, kakor je predvideval načrt. Stroga komisija je opazila tudi spremembe na fasadi, zaradi česar pa Urbancu niso delali težav. Ta jih je celo prepričal, da so spremembe hiši samo v korist in služijo kot okras, vhodna pilona pa pa sta še vedno v okvirjih odobrenih načrtov.
Kot zanimivost naj omenimo, da je arhitektovo identiteto ugotovila šele graška umetnostna zgodovinarka Gertrude Weiss, ko je med zapuščino arhitekta Friedricha Sigmundta našla fotografijo načrta ljubljanske trgovske hiše. Njeno ugotovitev potrjuje tudi podatek v poročilu graške obrtne šole za leto 1902-3, kjer je arhitekt Sigmundt navajal, da je bil odposlal načrte notranje in zunanje ureditve velike trgovske hiše v Ljubljani.
Stavbne karakteristike
Stavbo, kateri daje pečat ovalno oblikovan pomol z nadstreškom, kjer stoji kip Merkurja, zaščitnika trgovcev, so dokončali 1904. leta. Merkur naj bi bil delo dunajskega ali graškega podjetja, ki je izdelalo tudi obe figuri, ki krasita poslopje Mestne hranilnice ljubljanske. Vhod v stavbo je na vogalu, kjer je postavljen od hiše ločen portal v obliki dveh obeliskov in steklene, s kovanjem obite cvetne strehe. V pritličju in prvem nadstropju je delovala trgovina, v drugem in tretjem nadstropju so bila razvrščena stanovanja, a so pozneje tudi ta spremenili v prodajno površino zaradi velikega obiska kupcev in da bi ponudili čim več različnih artiklov. V pritličju je ohranjen eden najlepših secesijskih interierjev v Ljubljani. Eden teh elementov so dvojne zavite stopnice s kovano ograjo, ki vodijo na galerijo.
Nace Šumi je Urbančevo hišo izpostavil kot eno najboljših stvaritev secesijske smeri. V času odprtja je bila edina predstavnica kakovostne veletrgovinske hiše (nem.: »Warenhaus«). Nad posebej oblikovano streho streho se dviga plitev, ovalno zaključen pomol, ki se konča z nadstreškom, kjer je postavljena okrasna figura. Pritličje in prvo nadstropje sta razrezana z vodoravnimi pasovi, vrhnji nadstropji sta zvezani z vertikalnimi kaneliranimi lizenami (izstopajočimi pasovi), ki se pod kapom vežejo z venci. Pod okni prvega ob vogalnem pomolu je gotsko občutena stilizirana bordura (okrasni trak). Strešno kap podpirajo železne konzole. Fasada s svojo razčlembo učinkuje izredno resno in monumentalno. Posebnost pa je odlična prodajalnica na vogalu stavbe, ki obsega dve etaži in kjer je postavljena arkada nasproti vhodu. Hiša je po svojem stilu najboljši predstavnik nemške secesije in ljubljanske popotresne arhitekture.
Umetnostni zgodovinar Damjan Prelovšek je leta 1977 v reviji Sinteza napisal, da je s slogovnega stališča stavba zapletena, saj ji v Sigmundtovem celotnem opusu ni moč najti prave primerjave. Izpostavil je izredno kvalitetno stopnišče, ki se bolj približuje podobnim arhitekturnim rešitvam v Franciji ali Belgiji kot pa v kateri od obdonavskih prestolnic. Stebri v mednadstropju Urbančeve hiše so s svojimi nabreklimi kapiteli še najbolj podobni van de Veldejevim v hagenskem muzeju Folkwang (1900 do 1902), čeprav bi težko govorili o neposrednem naslonu. Po besedah lastnikovega potomca naj bi bila zunanjščina ljubljanske stavbe posneta po neki trgovski hiši v Budimpešti. Ni nemogoče, da je Urbanc arhitektu Sigmundtu res omenil kako stavbo, ki se mu je zdela primerna za trgovski namen, vendar se je naročnikova želja gotovo omejila bolj na praktično razporeditev tlorisa na domnevno sorodni parceli. Trgovski prostori v notranjosti izstopajo iz okvira dunajske mode in se res bolj približujejo madžarski arhitekturi, ki se je že iz narodnega nasprotovanja do nemške Avstrije vedno raje obračala k prestolnicam zahodne Evrope. Vedeti pa je treba tudi, da je podoben antagonizem v manjšem obsegu značilen prav tako za graško secesijo, kjer so se močneje uveljavili pariški vplivi.
Prelovšek je poudaril tudi slogovno dvojnost Urbančeve trgovske stavbe. Arhitekt je z načinom oblikovanja obeh skrajnih okenskih osi na fasadnih ploskvah, združitvijo mezanina (t. j. nižja, manjša etaža med dvema etažama) s pritličjem v enoten kompozicijski pas, še posebno pa z močno poudarjenim napuščem sledil shemi Otona Wagnerja. Vendar je po Prelovšku med arhitektoma očiten razloček v tem, kako sta porabljala ornament in ga porazdeljevala po fasadi. Leto pozneje je sarajevski arhitekt Josip Vancaš v bližini zasnoval hotel Union, kjer je skupaj z načinom komponiranja od reformatorja avstrijske arhitekture prevzel celo okrasje, a vendarle je Plečnik ocenil hotelsko zunanjščino kot nervozno in napackano, medtem ko je Urbančevi hiši zameril eksotičnost. Sigmundt je okrasje enakomerno nasul po vseh razpoložljivih površinah trgovske stavbe.
Monumentalnost daje trgovski hiši predvsem velik konzolni napušč, ki duši neuglašenost ornamenta. Odliki stavbe, ki je po kvaliteti izjemna celo med vsemi Sigmundtovimi deli, sta ploskovita obdelava površin in jasna členitev. Da pa njen avtor po Prelovškovi oceni le ni doumel jedra Wagnerjeve revolucije ornamenta, potrjuje ob istem času sezidana Sigmundtova hiša »Am sonnigen Eck« v Gradcu, kjer ni videti pravega ravnotežja med sistemom členitve in krašenjem. Fasadi obeh hiš imata različno ornamentiko, kar kaže na eklektičen način dela brez vživetja v posamične forme. Tako si moramo tudi pri Urbančevi hiši tolmačiti slogovno neskladje med strogo ploskovitostjo in geometrijo njene fasade in voljno tekočo, elegantno črto »fin-de-siecla«, ki obvladuje notranjost. Portal je prava secesijska mojstrovina. Dunajska moderna je redkeje segala po pahljačastih steklenih nadstreških, zato pa sta pilona vzeta iz wagnerjanskega stavbarstva. Kombinacija kamna in kovanega železa je bila tedaj vrhunec napredne mode. Do neke mere nam lahko nadomesti pomanjkanje kovinskih izložbenih okvirjev, s kakršnimi so avantgardni stavbarji v podobnih primerih izražali veselje do gradiva prihodnosti, železa. Vhodna partija in stopnišče Urbančeve hiše med ljubljansko secesijsko arhitekturo nimata pravega tekmeca. Za njima zaostajajo celo uglašeni, a zadržani detajli Fabianijevih hiš. (Gl.: D. Prelovšek, Sinteza, 1977)
Poznavalka arhitekturne zgodovine Ljubljane izpostavlja, da se fasada trgovske hiše zaključuje s polkrožno atiko. Na njej stoji kip Merkurja, rimskega boga trgovine in zaščitnika trgovcev, ki se opira na premec ladje in balo blaga ter z dvignjeno roko vabi mimoidoče k nakupovanju. Medtem ko se na zunanjščini v skladno celoto povezujejo dunajski in francosko-belgijski vplivi, je notranjščina prava francoska veleblagovnica v malem. Osrednji prodajni prostor je razsežna dvorana, v tlorisu v obliki nepravilnega peterokotnika, ki povezuje pritličje in nadstropje v enoten prostor. Monumentalno stopnišče, obdano z ograjo iz kovanega železa, je postavljeno v os glavnega vhoda in se v elegantni liniji v dveh lokih vzpenja v obodno galerijo v nadstropju. Železno konstrukcijo stopnišča ob straneh podpirata dva dvojna stebra, v višini nadstropja povezana s preklado, na kateri stoji ženski kip, poosebljenje obrti. Skoraj v celoti ohranjeno originalno pohištvo je bilo izdelano v znani graški mizarski delavnici Antona Irschnika. Kljub številnim predelavam in prezidavam v prejšnjem stoletju se je v notranjščini ohranila tudi druga notranja oprema, na primer originalne luči in eno od jedkanih stekel, ki so na notranji strani zapirala izložbena okna in po katerem so bile ob zadnji prenovi narejene kopije.
Podjetje po koncu druge svetovne vojne
Po nekdanjem lastniku Urbancu so stavbo poimenovali Urbančeva hiša ali »pri Urbanc«. Generacije, rojene po koncu druge svetovne vojne pa so jo poznale kot veleblagovnico Centromerkur. Ime je dobila po grosističnem podjetju Merkur, ki je bilo ustanovljeno leta 1952, hitro se je širilo in dobilo tudi prostore na Trubarjevi 1. Veleblagovnico so nasledniku Francu Urbancu odvzeli takoj po drugi svetovni vojni. Stavba je bila vpisana kot last FLR Jugoslavije maja leta 1946, v letu 1947 pa jo je prevzelo trgovsko podjetje Tkanina. Prva temeljita prenova je sledila v 60. letih 20. stoletja, ko so vgradili tekoče stopnice.
17. oktobra 1962 je bil v Delu objavljen članek o nameravani prenovi nekdanje trgovske hiše, v katerem se je avtor B. P. spraševal, kje so čuvaji stavbne dediščine. Saj da je potrebno nekaj kulture pokazati tudi pri modernizaciji in komercializaciji, zlasti kadar gre za arhitektonske in urbanistične objekte, ki sestavljajo del našega okolja. Opozarjal je, da bo zaradi neukrepanja oškodovana (»na smrt obsojena«) tudi prvorazredna secesijska stavba, manufakturna trgovina »Svila« na vogalu Miklošičeve in Trubarjeve ulice, znana pod imenom Urbančeva hiša, edini primer trgovske hiše tega tipa in te velikosti v vsej Jugoslaviji. Če citiramo nadaljevanje članka: »Stavbo odlikuje plemenitost oblikovanja in velikomestni nadih z značilnimi fasadami, dvoetažnim prodajnim prostorom in manipulacijskim dvoriščem, ki je bila že po svojem arhitekturnem konceptu namenjena za manufakturo. Podjetje Centromerkur si je nedavno med hotelom Soča in to nekdanjo Urbančevo hišo, sedanjo manufakturo Svila omislilo novo, arhitektonsko moderno, a stilno ubijajočo upravno zgradbo po načrtih mg. arh. Dragana Tufegdžića. V pritličju nove zgradbe je drogerija in parfumerija. Isto podjetje se hoče zdaj razširiti še v Urbančevo hišo in jo postopno od vrha do tal preurediti v veleblagovnico za galanterijo, bižuterijo, pozamenterijo in drugo podobno, drobno blago. Vso staro opremo nameravajo vreči ven, razne značilne dele stavbe pa odstraniti. Že zdaj so namestili svetlobne reklame, ki se odlikujejo po diletantskih črkah. Pokvarili so fasado pri uvozu s Trubarjeve ceste in tudi sicer ogrožajo ravnovesje v panoramskih silhuetah v tem delu mesta. Primer je tembolj kričeč, ker ni ne prvi in ne zadnji, in ker se za njegovo stilno in namensko ohranitev zavzemajo strokovnjaki, medtem ko gre preurejanje vendar nezadržno svojo pot. Kje so torej učinkovitost naše spomeniške zaščite, planiranje namembnosti, kulturen odnos do arhitekturnega izročila? Ali je prav, da se naši pogosto edinstveni spomeniki prepuščajo slučajnemu odločanju nekega podjetja, ki je slučajno upravljalec hiše?« (Delo, 1962)
Blagovnico so prenavljali še leta 1984 in 1985. Delo je 5. 4. leta 1985 poročalo, da so pročelje Centromerkurja pobarvali v temno umazano zeleno barvo, zaradi katere skoraj ni bilo možno videti drobnega arhitektonskega okrasja na fasadi, omet pri vhodu pa je že odpadal. Leta 2006 so trgovsko hišo zaprli do nadaljnjega, tri leta predtem, 2003, so jo po denacionalizaciji vrnili dedičema lastnikov Jorgu in Hubertu Koslerju.
Prodajna ponudba v Centromerkurju
3. 5. 1963 je bilo v Uradnem listu Socialistične republike Slovenije zapisano, da je podjetje Centromerkur malenkostno spremenilo ime: iz „Podjetje »Centromerkur«, grosistično trgovsko in uvozno podjetje, Ljubljana, Trubarjeva 1” nastalo „Trgovsko podjetje »Centromerkur«, export-import, Ljubljana, Trubarjeva 1-3”. Poslovalo je na debelo in drobno z naslednjimi vrstami artiklov, ki so jih ljudje potrebovali vsakodnevno. Povzemamo: tekstilno, kratko in pleteno blago ter konfekcija; galanterijsko in bazarsko blago in igrače; galanterijo iz gume, kavčuka in plastičnih mas: železnino in kovinsko blago, šivalne stroje in potrebščine, štedilnike, peči in dele za le-te, dimne cevi, potrebščine za kurjenje, posode, lopate, grebljice; kuhinjske in hišne potrebščine, likalnike na oglje, vsakovrstne grelce, strojčke za pranje, žične gobe, parketno žico, žično in pločevinasto blago, jedilni pribor, sekirice, ostrila, škarje, tehtnice in uteži, svetilke, termične steklenice; kovinsko galanterija, baterije in baterijske svetilke; brivske potrebščine, sanitarno opremo, razna kolesa, otroške vozičke, orodje za vzdrževanje koles; maziva; olja; gume za kolesa; potrebščine za stroje (šivanke, orodja, maziva); glasbila, radijske aparate in potrebščine; ure in izdelke iz plemenitih kovin, okrasno in nakitno galanterijo iz plemenitih kovin in njihovih imitacij (bižuterijo) in drugo.
