Do leta 1904 so Domžalčane pokopavali v Mengšu. Pogreb je potekal tako, da so pokojnika ob prisotnosti beneficiata nesli do Čebulovega znamenja v Stobu, nato je šel beneficiat nazaj na Goričico, pogreb s pokojnikom pa je nadaljeval pot proti Mengšu, kjer jih je na koncu mengeškega polja pričakal mengeški župnik, ki je vodil pogrebno slovesnost.
28. aprila 1904 so dobili dovoljenje za izgradnjo pokopališča. 4. maja so že začeli z deli. Tedaj je tudi dokončno izginil še zadnji ostanek mogočnega protiturškega tabora. Ves pokopališki del je bilo potrebno prekopati, da so videli, kje so skale in potrebno je bilo premešati zemljo. Pripeljati je bilo potrebno material za zidanje in zasipavanje, potrebno je bilo napraviti močan zid ob železniškem tiru, ki je obsegal 80 metrov dolžine in 8 do 10 metrov višine in nato ta obzidan prostor še zasuti. Porabili so 1066 vozov kamna, 3738 vozov zemlje in 1012 vozov peska. Vse to so v pičlih šestih mesecih napeljali domačini. 4. novembra so pristojne oblasti pregledale in potrdile pokopališče. 6. novembra so blagoslovili pokopališče, takoj po blagoslovitvi pa so že imeli prvi pogreb in sicer 9 dni starega fantka Martina Osovnika, katerega oče je pred šestimi meseci prvi zamahnil s koso na mestu, kjer se je potem začelo kopati za pokopališče.