Po letu 1890 so Slovenci v Celju uspešno naskakovali nemško trdnjavo, vendar so se med njimi kazale vse večje generacijske in ideološke razlike.
Z namenom, da bi razgibali kulturno mrtvilo na gledališkem področju, so v goste povabili celo ljubljanske gledališčnike, ki so pred leti uspešno nastopali, toda njihove tri predstave so bile slabo obiskane. Publika je očitno pogrešala ljudsko igro, kot jih je uprizarjal Rafko Salmič s svojimi diletanti. Le-temu je kljub vsem zdraham uspelo, da je njegova skupina julija 1907 izvedla prvi slovenski kabaret Veliki celjski orfej z znamenitimi dialogi med celjskimi damami in gospodi.
Po nekaj letih so se medgeneracijska nasprotja unesla. Stari celjski gospodje – člani Narodne čitalnice, so uvideli, da spor z mladimi ne pelje nikamor, zato so se z njimi skušali pomiriti. Novemu odboru pevskega društva, v katerem so bili skoraj sami novi ljudje, je tokrat uspelo. Rafko Salmič je ponovno sprejel vodenje dramske sekcije, obljubljena ji je bila tudi finančna pomoč. Leta 1911 je bilo ustanovljeno Dramatično društvo, ki je zelo uspešno delovalo vse do izbruha vojne.