Grumova hiša

Hiša, ki stoji na Grumovi ulici 5, je nekako skrivnostna in hkrati lepa. Poznavalci in razčlenjevalci osebnosti dr. Slavka Gruma, ki so poudarjali njegovo negovanost oz. skoraj gizdalinsko skrb za zunanjo podobo, bi težko našli vzporednice med nekdanjo obrabljeno stavbo, ki je dramatika v spominu spremljala celo življenje, in okusno ter estetsko hišo, ki danes stoji na robu Šmartnega. Vabi nas v zamaknjeni Grumov svet, ki še danes marsikoga vznemirja.

Hiša, Šmartno št. 5, je bila v Slavkovem rojstnem letu, 1901, v lasti družine Knaflič, ki je imela v Šmartnem razvejano usnjarsko podjetje. Slavko Grum se je rodil v družini kot tretji od štirih otrok očetu Francu, ki je bil  delovodja v šmarski tovarni usnja, ter materi Mariji, rojeni Dolšek. Družina se je iz Šmartnega v druge usnjarske kraje odselila 1905 leta, ker je oče iskal delo, v letu 1912 pa se je vrnila v Šmartno.

Med počitnicami pa se je rad vračal v Šmartno, kjer je režiral amaterske gledališke uprizoritve: Funtkovo Tekmo, Cankarjevo Lepo Vido, Strindbergovo Gospodično Julijo. Objavljal je črtice v dnevniku »Jutro«. Prijateljeval je s Hanzijem Razborškom in Pavlom Knafličem, predvsem pa z Jožo Debelak.

Z njo si je tudi dopisoval:

Odlomek iz pisma, 23. junij, 1926

Na gledaliških vajah v Šmartnem se je zbližal s hčero nadučitelja, Jožo Debelak, ki je postala najpomembnejša oseba v njegovem življenju: vir navdiha, zaupnica pri nastanku posameznih literarnih del.

»… Doma bom ostal še toliko časa, da odgovori Pucelj, torej najmanj še preko prihodnje nedelje. Bodite tako dobri in pridite v soboto še domov. Šmartno je vse v suhi travi. V vsem zraku je in vsakega človeka se držijo bilke. Čisto zakopani smo v mrvo.

Danes bo Kresni večer. Sedeli bomo gori nad Knafličem in gledali proti Ljubljani. Težko mi bo, ker ne boste zraven. Tako zelo rad sem v Šmartnem, čeprav je nekoliko dolgčas. Zdi se mi, da ste zelo blizu.«

(Grum Slavko, Pisma Joži, Maribor, 2001).

Veliko časa je preteklo, da je bilo Grumu priznano posebno mesto v slovenski literaturi, dramatiki. Sam sebe je dobro označil: »Na žalost sem dovolj preizkusil na sebi, da je umetnik ubežnik življenja, polubrat psihopata.« (Goga, čudovito mesto, 1987)

Hiša je bila od 1877- 1932 v lasti Knafličevih, nato so njeni lastniki iz družine Domicelj. Leta 1963 postane družbena lastnina, 1994 se vrne dedičem.