Henrik Peternel (1875-1959) je bil duhovnik, čebelar, čebelarski učitelj in praktik, ki ima velike zasluge za razmah in razvoj čebelarstva ter čebelarske stroke na Štajerskem. Njegova zasluga je tudi razmah čebelarstva v nekdanji občini Teharje, predvsem v Bukovžlaku. Henrik Peternel se je rodil 24. maja 1875 v Gorici očetu Slovencu in materi Čehinji, kjer je študiral teologijo in bil leta 1898 posvečen za duhovnika. S čebelarjenjem je začel v kraju Cerkno, kjer je služboval. Na Štajersko je prebežal leta 1917 zaradi slovenske narodne zavesti, pomoči in zavzemanja za človeško ravnanje z ranjenci, tudi italijanskimi vojaki med 1. svetovno vojno na soškem bojišču. Na Štajerskem je opravljal duhovniško službo v Črešnjicah pri Frankolovem. Po upokojitvi leta 1926 se je naselil v Bukovžlaku, kjer je kupil svoje posestvo in se posvetil čebelarjenju. Pri svojih čebelnjakih je organiziral različna predavanja in pisal strokovne članke. Peternel si je svoje domovanje uredil v Bukovžlaku št. 49, kjer si je uredil čebelnjake in preživljal največ časa. Po domače se še vedno imenuje v Bukovžlaku pri Peternel.
Henrik Peternel ima zasluge tudi za razvoj čebelarske društvene organizacije in čebelarskih strokovnih listov na Štajerskem. Od leta 1929 je bil član odbora Čebelarskega društva za Slovenijo, med letoma 1930-1939 podpredsednik Čebelarskega društva za Slovenije in predsednik celjske zveze čebelarskih podružnic. Postavil je tudi temelje čebelarski zadrugi v Celju. Bil je tudi urednik čebelarske revije Čebelarski obzornik, objavil pa je tudi vrsto čebelarskih strokovnih člankov ne samo v slovenskih, ampak tudi v tujih revijah. Ob čebelnjakih je večkrat tudi predaval in organiziral različna tematska srečanja. Med 2. svetovno vojno je bil izgnan s strani nacističnih oblasti na Hrvaško. Po prihodu iz izgnanstva je ponovno prevzel mesto predsednika Čebelarske zadruge za Slovenijo v Celju, vendar je z mesta predsednika odstopil leta 1948 zaradi slabega zdravja. Umrl je 25. februarja 1951 in je pokopan na celjskem mestnem pokopališču, v grobnici celjskih opatov in duhovnikov. Da je bil velik ljubitelj in poznavalec čebelarstva, dokazuje tudi njegov zapis v oporoki: »Za čebele drobne zvesto je skrbela moja roka. Nadaljujte moje delo, to je moja oporoka«. Po njem je danes poimenovano Čebelarsko društvo Henrik Peternel Celje, kjer je član društva tudi marsikateri Teharčan in Bukovžlačan. Čebelarsko društvo v Celju mu je leta 1958 postavilo spominsko tablo na društvenem čebelnjaku v Zagradu.