Ob 40-obletnici rokometa v Celju (1986) je bil v almanahu objavljen tudi intervju Francija Božiča (Delo) s predsednikom IO kluba Andrejem Šušteričem. Med drugim je povedal tudi, da sem „duhovni oče celjske rokometne šole”.
O celjski rokometni šoli se je med publiko govorilo, če se je na primer igralo duhovito, hitro. O njej so govorili tudi trenerji mladih slovenskih in jugoslovanskih reprezentanc, ki s celjskimi reprezentanti niso imeli težav, saj so vedeli, kako se igra v napadu in obrambi.
Vse skupaj se je začelo leta 1960 z mojim odhodom na študij v Zagreb. Šel sem zaradi vaterpola (za Mladost, YU-državne prvake, sem igral do leta 1962) in takrat najboljših jugoslovanskih rokometnih ekip, Zagreba in Medveščaka, z vrhunskima trenerjema Štenclom in Dolencem. Njih tekme in treninge sem pogosto obiskoval in si zapisoval vtise. Občasno sem v nižjih klubih tudi treniral, skupaj s kolegom s faksa, Ante Kosteličem-Gipsom, pivotom in takrat vodilnim hrvaškim smučarjem.
V Zagrebu je bil takrat najboljše levo krilo Uroš Uremović (Medveščak), s še danes značilnim metom, ki smo mu rekli kar „uroš”. Prvi, ki sem mu ga pokazal v Celju, je bil Jure Koren, prvi celjski YU-reprezentant. Sledila so mu vsa celjska leva krila, na pr. Luskar, Ivezič ter Jeršič, Šafarič in Žvižej, kasneje tudi levičarji na desnem krilu Selčan, Pungartnik, Marguč, ……
Na desnem krilu so takrat večinoma igrali desničarji in se „metali v prostor” – ta strel z odklonom si je izmislil Čeh Eret. V Zagrebu je bil v tem najboljši Perasić, kolega s faksa, nato pa pol leta tudi trener v Celju. Eden prvih, ki se je naučil tega strela je bil Niko Markovič, pa Vlado Bojovič, dolgoletni YU-reprezentant in udeleženec OI 1976.
Strel pivota s padcem sem prvič videl pri „Gipsu”, že takrat je bil športni fanatik. Mnogo kasneje, leta 1988 je prišel za trenerja v Celje, skupaj z Ivico in Janico, ki jo je vključil v mojo Športno šolo.
Najlepši rokomet so igrali pri Zagrebu, pri Medveščaku pa najbolj „pametnega”, z novo obrambo 3:2:1, „izumom” Vlada Štencla, kasneje olimpijskega prvaka z Jugoslavijo (1972) in z Nemčijo (1976). S to obrambo smo takoj pričeli tudi v Celju, saj smo bili večinoma nižje rasti. Štencla sem leta 1966, ko smo se (bil sem trener in igralec) prvič uvrstili v I. YU-ligo, povabil v Celje. Žal je zaradi slabih pogojev (nekateri igralci so študirali v Ljubljani, premajhna telovadnica na 4. OŠ, ……) kmalu odšel.
Stika s celjskim rokometom nisem izgubil. Ob petkih sem prihajal domov in igral za ŽRK Celje. Poleti 1962 (imel sem 20 let) mi je Jože Kuzma-Pepi, selektor mladinske repre-zentance Slovenije, zaupal njene treninge. V njej so bili v večini Celjani, generacija 1946. Jeseni sem postal tudi trener in igralec v klubu. V sezoni 1963/64 smo ŽRK Celje priključili še mlade igralce Partizana-mesto in postavili temelj današnjemu celjskemu rokometu in klubu.
V Zagrebu sem občudoval rokometne ase, ki so s svojimi potezami presenečali tudi publiko. Užival sem v lepem rokometu, kar je vplivalo, da je tudi celjski napad postajal vse hitrejši, bolj povezan, s točnimi podajami, z malo metanja žoge ob tla in prekinitvami igre. Tehnika z žogo je postajala prepoznaven element celjske rokometne igre (šole). Druženje z zagrebškim športom pa mi je dalo pomembno osnovo in navdih! (Pričevanje Toneta Goršiča o začetkih celjske rokometne šole)
