Po končani osnovni šoli v Šmarju pri Jelšah je od leta 1887 do 1891 obiskovala učiteljišče v Ljubljani. Prva zaposlitev pa jo je pripeljala nazaj na rodno Štajersko, v Šentjur ob južni železnici, kjer se je zaposlila kot učiteljica na tamkajšnji dekliški šoli. Leta 1895 je bila iz Šentjurja premeščena v Slovenske gorice, najprej na ljudsko šolo pri Sv. Ani, nekoliko kasneje pa pri Sv. Jakobu.
Istega leta kot Marica je k Sv. Jakobu prišel za župnika Alojz Cizerl(j) – postaven, nadarjen, pevec in glasbenik, izredno pobožen. Večkrat se je družil z učitelji, igral z njimi šah in hodil na sprehode. Marica pa je bila med vsemi najbolj glasna in razigrana. Še zavedala se nista, kdaj je med njima vzplamtela ljubezen, ljubezen med učiteljico in kaplanom. Kratko, a globoko občuteno ljubezensko srečo izpovedujejo mnoge njene pesmi.
Nista se mogla odreči drug drugemu in kljub vsemu sta imela pravico do skupnega življenja. Ljubezen jima je dajala moč, da sta prenesla moralno zgražanje in zavračanje okolice. Odpotovala sta v tujino. Pot ju je leta 1899 pripeljala v Rusijo, kjer sta prestopila v pravoslavno vero in se poročila. Marica je na harkovski univerzi opravila izpit za učiteljico nemškega in francoskega jezika ter se zaposlila na gimnaziji v Kišinjevu. V zakonu, ki pa ni dolgo ostal srečen, se jima je rodil sin Nikolaj.
Že po nekaj letih je Maričinega moža, daleč od rodne dežele, mučilo močno domotožje, zato sta se leta 1905 mirno razšla in Alojz se je vrnil v domovino. Samotarsko je živel na svojem vinogradniškem posestvu pri Sv. Barbari v Halozah, kjer je junija leta 1911 umrl.
Po dvajsetih letih bivanja v Rusiji se je leta 1920 Marica s sinom vrnila na Slovensko in se zaposlila kot učiteljica na ljudski šoli pri Sv. Barbari (Cirkulane). Pet let kasneje se je zaradi bolezni upokojila. Posestvo v Halozah je prepustila sinu, sama pa se je preselila v Maribor k prijateljici in stanovski kolegici Ervini Ropas, pri kateri je preživela tudi zadnja leta svojega življenja v Novem mestu.