Tako kot zob časa načenja predmete, zgradbe in tudi naše telo, tako spomin pozlati dogodke, ki smo jih preživeli v mladosti. Rojena sem v povojni generaciji v tistem območju Titove vladavine, ki se je radi spominjamo, saj se v mojem rojstnem kraju ljudje do politike pred otroki niso opredeljevali. Včasih je nevednost prednost. Res nismo imeli materialnega bogastva, a ker ga nismo poznali, za njim tudi nismo žalovali. V povojni stiski je bilo še posebno hudo v obrtniški družini, kjer sem bila rojena. Rada se spominjam svojega otroštva in s svojimi osnovnošolskimi prijatelji smo še vedno tesno povezani.
V moji zavesti počitnice niso bile tako težko pričakovane, ker večinoma nismo nikamor potovali, doživljali nečesa tako posebnega, česar med letom ne bi bilo mogoče. Najbrž tudi zato ne, ker središča naših popoldnevov med šolskim letom niso bile domače naloge, učenje in elektronika, ampak ulice, kjer smo sami sebi pripravili zabavno druženje. Prav tako med počitnicami. Šolsko leto je bilo dolgo, saj smo pouk imeli tudi ob sobotah, zato so počitnice ponujale pravo bogastvo časa.
Tedaj so bile zime zares zime, poletja pa poletja v pravem pomenu besede. Vsake počitnice so imele svoj ritual. Zime so bile radodarne s snegom, tako da so k posameznim hišam vodili pravi predori, imenitna skrivališča, vsaj v naši Meškovi ulici. Neko zimo je bilo toliko snega, da so fantje z lahkoto zlezli na strehe in z lopatami odmetavali sneg z njih. Ob zadnji, Štumbergerjevi hiši smo zgradili velik bunker z linami, skoznje obstreljevali nasprotnike in vpili: »Na juriš, komandant Stane!« Naredili smo vlak iz sani in se menjavali pri vleki. Naša ulica je bila makadamska, zato smo se drsali kar v čevljih po zamrznjenih granitnih kockah na Glavnem trgu. Mestni otroci smo se sankali nad kasarno na hribu za Roginovo hišo, sankališče pa se je iztekalo prav pred njihovim pragom, da je bilo ob vlažnih dnevih in mrzlih nočeh prava drsalnica, a ne pomnim, da bi nas ata Rogina zato preganjal. Volkove zare so bile krajše sankališče na bližnjici na Gmajno. Najbližji nam je bil Potočnikov klanec. Ime je dobil po medvojnih lastnikih Tovarne meril. Široko sankališče, primerno za tekmovanje v parih, je bilo nevarno, saj smo si izposodili kar prometno cesto, avtomobilov tako ni bilo veliko, konjske vprege pa so bile počasne. Tritedenski počitniški dnevi so se od nepočitniških razlikovali tudi po tem, da nas je domov prignala tema, saj smo lahko zjutraj dalj spali, ali pa do kože premočena volnena oblačila. V počitniškem času je bilo več časa za merjenje sil med Slovenjgradčani in Starotržani, ki so prirejali prave snežne bitke. Mraz pa je vplival na bojno razpoloženje, zato je bilo poletno spoprijemanje pogostejše in bolj vročekrvno. Med zimskimi počitnicami je bilo več časa za kartanje. Kar velika skupina se nas je zbirala pri Tončkovi mami, ki je zakurila v veliki okrogli, najbrž železni peči, natlačeni z žagovino. Od nje ja kar puhalo, ko smo igrali lažnivca ali postavljali piramide iz kart. A ta peč nam je večkrat polepšala igro z glasnim bum, iz svojega črevesja pa je bruhnila dim in saje, da smo bili vsi kot dimnikarji. Zimske počitnice so spodbudile tudi medsebojno izposojo knjig. Igrali smo se knjižnico, si zapisovali izposojo, a očitno premalo, ker še danes žalujem za svojo prvo barvno slikanico Robinson Crusoe, ki sem jo dobila za odličen uspeh v prvem razredu. V sivini povojne skromnosti so bile ilustrirane knjige, in to v barvah, prava redkost. Le katekizem je bil bogato ilustriran in prve čitanke z obvezno Titovo fotografijo. Samo film Ali Baba in štirideset razbojnikov je ponujal več barvnega razkošja. Zastonj smo ga doživeli, če smo pomagali voziti filmske kolute z železniške postaje do hotela Goll, kjer so v petdesetih letih vrteli filme. Za to pa je bilo le med počitnicami dovolj časa. Zimske počitnice so bile dobra priložnost, da smo si na toplem razkazovali svoje zbirke gumbov, porezanih s starih oblačil. Razstavljeni po mizi so bili paša za oči, vseh barv in oblik, z dvema ali štirimi luknjicami, le svetleči so manjkali. Najlepšo zbirko je imela krojačeva hči Lojzka, od nje smo dobili tudi redke primerke, prave umetniške izdelke, ki bi se jim danes le čudili. Žal pa je to naše malo bogastvo čas porazgubil na podstrešjih ali naših skrivališčih. Pa zbirke fotografij filmskih zvezd! Na njih bleščeči nasmehi, brezhibni zobje, v daljavo zazrti zasanjani pogledi Doris Day, Vivien Leigh, ob njej pa brkati Clark Gable … Pisali smo jim v stokrat prepisanih besedilnih obrazcih in vedno dobili fotografijo, na njej pa tudi vedno isti obrabljeni: Best regards ali With best wishes. Med fotografijami so nastajale naše filmske zgodbe z nami kot glavnimi igralci – pa so bile počitnice ali pa ne.
Uvod v poletne počitnice je predstavljalo nekajdnevno pomladno taborjenje odreda Severni kurir na Legnu, na Plesnikovem travniku. Nad skrbno urejenim taborom sta bdela naša mentorja Matilda in Stane Triller, tudi sicer začetnika ustvarjalnega druženja učencev ob šivanju taborniškega praporja na zeleni saten, žganju slovenskih folklornih motivov na lesene krožnike, oblikovanju iz gline … Osrednji dogodek taborjenja je zaznamovalo dogajanje ob zelenem Juriju, ovešenem s prvimi ozelenelimi vrbovimi vejali in zimzelenim bršljanom. Še njegov konj je bil pisano pomladno obarvan. Vlogo Jurija je odigral mestni voznik premoga Žarko, šaljivec, ki smo mu radi verjeli, da nam je prijezdil pomlad. V taboru smo tekmovali v različnih igrah, v kotlih kuhali golaž, pripravljali velik kres, na katerem smo nazadnje sežgali starko zimo in segli pomladi v dlan.
Poletje je prineslo poletne počitnice. V ulici smo premogli eno samo kolo, ki smo si ga otroci izposojali pri radodarni družini Murko in se ob lepem vremenu neumorno vozili po makadamski ulici, na kateri so prijatelji skakali pismo, narisano v ulični prah. Ko so ozeleneli mestni vrtovi na koncu ulice, smo se kot ravbarji in žandarji ali partizani in Nemci podili po »štrankl gasah«, med fižolovkami namreč, ali pa se v vročih dneh kopali na javnem kopališču ob veliki igralni površini na zelenem travniku. Pogumnejši smo se tresli od mraza v raki rokava Mislinje, ki je vodila do Tovarne usnja. Na srečo so preudarne glave namestile zaščitno mrežo, preden je voda v strmem padcu padla na tovarniško turbino. Otroška pamet bi najbrž zaplavala preblizu nevarnosti. Nekateri so zašli tudi k jezu reke Mislinje, ki se je sončil na velikem, tedaj še nepozidanem travniku. Tudi na reki Suhodolnici nad Kuharjevim parkom smo se lahko kopali, a so nas Rojnikovi vedno odganjali, da je tam nevarno, ker je v vodi polno kač. Nejeverni Tomaži jim nismo verjeli, a so svoja opozorila utemeljevali, da je tako, saj nad vodo letajo pisani kačji pastirji. Otroci iz Cankarjeve ulice so imeli na Suhodolnici tudi svojo mornarico. Nekak kanu je izdelal od mene malo starejši Karli Krauser. Fantovska druščina se je v poletnih dneh vozila vse od Kuharjevega parka do sotočja Suhodolnice in Mislinje pod železniškim mostom. Ob vodi smo bili kuhani in pečeni, si ob njej s šibami ograjevali stanovanja z naravno kopalnico in na Rojnikovi škarpi, porasli z igličastim mahom, v razpokah iskali drobne polžke v pisanih hišicah. Rečica je imela tudi temno plat, vanjo je tekla odplaka iz bližnje klavnice, skrivnostnega kraja, ki je dišal po smrti, in iz njega ni bilo vrnitve za nobeno žival. Dogajanje v notranjosti pa so nam ilustrirali temni oblaki črnordeče tekočine, ki se je stekala in begala v reko ter se razkrajala v vedno svetlejših odtenkih in že čista zbežala k pericam, ki so ob robu sejmišča na ploščatih kamnih spirale perilo.
Izziv je predstavljalo tudi mestno obzidje, po katerem je bilo zanimivo tekati ali pa ga preplezati in pasti v sosednji nasad zrelega ribeza. Ker nismo imeli kupljenih igrač, smo bili sami ustvarjalni in si iz papirja in lepila iz moke in vode delali zmaje, jih spuščali pod Gmajno, čeprav so nekateri zmogli le nekaj metrov po zraku. Pavel je iz plute izrezal figurice za igro človek ne jezi se, polja pa smo narisali na papir.
Počitnice je napolnjevalo tudi otrokom bolj ali manj primerno delo. Mnogo otrok je moralo na ročnih vozičkih v velikih kanglah za mleko prevažati domov sirotko iz Mestne mlekarne za prašiče, saj so tudi njihovi hlevi predstavljali del urbanega naselja. Otroci so proti večeru odhajali na njive obirat pesino listje in seveda pazili na mlajše bratce in sestrice, če so jih imeli. Nista se vsem cedila med in mleko, čeprav so bile počitnice.
Med počitnicami smo se večkrat srečevali z mestnimi posebneži. Nekaterih smo se bali, ker jih nismo dobro poznali, razumeli ali pa so nas z njimi strašili. Tako Žlajfarja, dolgobradega Naca in nekdanjega žandarja Topolnika. Z našo sosedo Presnico pa smo bili tako tako. Bi ji nagajali? Bi ji ne nagajali? To je bilo večno vprašanje, kadar smo se v dolgih počitniških večerih že vsi utrujeni dolgočasili v naši ulici. Tekali smo po portonu, dva metra visokem zidu, ki je oklepal velika vhodna vrata na njen vrt. Ti so bili značilni za Meškovo ulico. Ona pa nas je z metlo potiskala z roba v skrbi, da se kdo ne bi polomil. Kadar nismo bili na bojni nogi, nam je ponujala kolutiče, okrogle piškote, ki jih je ob vsej krami nezavite nosila v velikih žepih svojega pisanega predpasnika. Kar bali smo se njene radodarnosti. Ko so počitnice že zdavnaj minile, pa smo jo najbolj razjezili z velikimi bučami, ki smo jim režeče nasmehe razsvetlili s svečami, in to v času, ko nam še ni bila znana zahodnjaška kultura noči čarovnic.
Tako smo v Slovenj Gradcu odraščali in počitnikovali v času pionirske zaobljube, Titove štafete, kraherlija in bonbonov 505, ko pa smo sedli v šolske klopi, je nastopil čas učenja in malic iz Unrra paketov.
