7. april 1907
Shod je bil napovedan pri Wurzbachu v Litiji (gostilna Pošta) ob deveti uri dopoldne. Cankarju sta se pridružila še skladatelj Anton Lajovic in socialnodemokratski kandidat iz Zagorja, Miha Čobal.
Ivan Cankar pripoveduje:
Prišel sem čisto sam v to tuje gnezdo, nikogar nisem poznal in nihče ni poznal mene; zdel sem se sebi kakor izgubljena ovca. Smešno je bilo, da sem moral sam iskati svoje lastno zborovališče, in ko sem ga našel, sta stali v njem samo dve stari ženski z ogromnima metlama in sta pometali. Zatem je prišel sam gospod okrajni glavar in je takole govoril: O, gospod Cankar, kakšno neumnost ste vendar napravili! Kaj ne veste, da je ob devetih maša? Ne, tega nisem vedel. In sem torej vzel svinčnik, odkorakal ven, prečrtal na plakatu 9 in napisal 10. Tako, odbor je uro zborovanja prestavil. In glej: ob desetih je bila dvorana polna! (Andrej Mrak, Zgode in nezgode volilnega kandidata Cankarja)
Časopisi so o tem shodu zapisali:
Prišel je dolgo zaželjeni čas, prišla je na dan splošna in enaka volivna pravica. In sedaj, ko bomo čez en mesec si že tudi volili poslance, so seveda začeli nastopati tudi kandidatje sami. Tako se je tudi zgodilo, da so nam v Litiji naznanili plakati, da bo imel dne 7. aprila tukaj v Litiji socialnodemokratični kandidat Ivan Cankar svoj volivni shod. Kdo bi si bil mislil, da bo Cankar s svojim obiskom počastil tudi Litijo! In vendar, zgodilo se je tako. Pričakovali smo ga težko in radovedni smo bili, kaj nam bo obljubil, če ga dobimo za poslanca… In res, prišla je nedelja, ura devet dopoldne, shod bi se naj imel pričeti, morda kakim 25 do 30 osebam? Pa ta hudobni zabiti svet gre rajši v Litijo k maši in farja poslušat, kot pa na shod… Pa svoje jezice Cankar vendar ne pokaže. Mirno in prijazno vpraša: Ste prišli vi tudi na shod, kaj ne? Malo potrpite! Nisem vedel, če je tu ob devetih maša, bomo počakali, da ljudje od maše pridejo.« In res, počakal je do desete ure. Ljudi se je nabralo vsega skupaj sedem deset do osem deset. Cobal prične, predlaga izvolitev predsedstva; vse molči. — Slednjič se vendar nekdo oglasi: predlagam Cobala — zopet molči vse. To ga reši iz zadrege. Prične govoriti in ko je premlatil nekaj prazne slame, da besedo kandidatu Cankarju. Cankar prične govoriti o kulturi, za katero on dela, vtakne splošno in enako volivno pravico v socialnodemokratični žep, češ, da jo je pridobila samo socialna demokracija in nobeden drugi, nekoliko pozabavlja čez klerikalce in liberalce, hvali socialno demokracijo kot edino pravo prijateljico in rešiteljico človeštva, pozabavlja tudi nekoliko proti Povšetu, in konča svoj komaj dobrih deset minut trajajoči govor. Pa tudi vmes je večkrat počival in nekaj gledal na mizo, ali je imel tam zapisano, kaj naj govori, ne vemo. (Časopis Naša moč)
Dopoldanski litijski shod v dvorani Wurzbacbove gostilne je bil jako dobro obiskan, udeležilo se je shoda tudi mnogo volilcev iz meščanskih krogov in okoliških kmetskih volilcev, vseh poslušalcev je bilo preko 150. Govorila sta sodruga Čobal in Cankar, po njunih govorih pa je bila kandidatura Cankarjeva enoglasno sprejeta. (Glasilo Rdeči prapor)
Z litijskim shodom je bil led prebit. Prijatelja Ivan Cankar in Melhijor Čobal sta se potem z vlakom odpeljala v Zagorje, kjer je bil shod napovedan ob treh popoldne.
Ivan Cankar je zapisal:
„Sijajno je bilo v Zagorju. Doslej nisem vedel kako krasen občutek ima človek, če govori tisoč ljudem….Strašen trušč je nastal, ko sem med govorom privlekel svoj rožni venec in ga pokazal ljudem: v dokaz, da sem veren mož!….Marsikaj se človek nauči; kar se mene tiče, sem se naučil pretiravati. Kmetom bom odpravil sploh vse davke, dal jim bom odpisati vse dolgove, doživeli bodo raj na zemlji, če me bodo volili. Če vsi lažejo, ne morem jaz edini govoriti resnice in bilo bi tudi neumno!” (Andrej Mrak, Zgode in nezgode volilnega kandidata Cankarja)
Časopisi so o tem shodu pisali:
Prostrana dvorana pri Mihelčiču je bila nabasano polna, na odru, na stopnicah, med vrati so se gnetli ljudje, poslušalcev je bilo preko tisoč, poleg mase delavcev tudi mnogo kmetskega ljudstva in inteligentov. Shodu je predsedoval sodrug Peterlin, poročali so med splošnim navdušenjem in živahnim odobravanjem sodrug kandidat Cankar ter sodruga Čobal in Sitar. Sodrug Cankar se je predstavil volilcem kot brezdomovinec med brezdomovinci, kot brezpraven in brezdomen delavec med delavci. Z ostrimi besedami je zavračal klerikalne in liberalne laži o protiverstvu in breznarodnosti socialne demokracije. Sodrug Čobal je razvijal v daljšem govoru socialno-demokratični program , sodrug Sitar je govoril o militarizmu. Pred začetkom in pred zaključenjem shoda, ki je trajal dobre dve uri, je zapel delavski pevski zbor proletarske pesmi. Kandidatura sodruga Ivana Cankarja je bila enoglasno in z navdušenjem sprejeta. (Glasilo Rdeči prapor)
Velika je bila agitacija za ta shod. Od hiše do hiše so nosili socialni demokratje listke za javen volilni shod. Zbralo se je res precej ljudstva na belo nedeljo popoldne večinoma iz radovednosti, da slišijo Cankarja. Tudi žensk ni manjkalo. Kmečkih volilcev je bilo jako malo. Shod otvori Čobal. Nato se predstavi kandidat Cankar in pripoveduje, da je bil osem let na Dunaju, da je brezdomovinec, kakor delavci, zato se je že delj časa zanimal za soc. demokratske ideje. Govor njegov je bil kratek, tu pa tam pretrgan in precej dolgočasen. Videlo se je, da se je slabo pripravil, češ, čemu bi se mučil, saj izvoljen tako ne bom. Za njim je zopet nastopil Čobal. Zdelo se mu je, da kandidat ni zadostno rešil svoje naloge, zato je izjavil, da hoče nadaljevati tamkaj, kjer je Cankar prenehal. Ta je nekoliko popravil slab vtis, ki ga je napravil kandidat na zborovalce. Razvil je gospodarski program, po katerem je deloval Cankar, kadar bo izvoljen… (Slovenec)
