Ivan Čater je predstavljal primer kmečkega fanta, ki mu je v nekaj letih skoraj iz nič uspelo postati veleposestnik in podjetnik. O njegovi uspešni a hkrati tudi nadvse tragični življenjski zgodbi je bil 16. oktobra 1997 v Novem tedniku že objavljen zanimiv članek Ivana Zupanca z naslovom Kmečki fant, graščak in tovarnar, iz katerega bomo povzeli določene podatke iz njegovega življenja.
Ivan Čater (1886–1956) je izhajal iz kmečke družine v Šmarjeti pri Celju. Njegovima staršema, Ivanu Čatru in Jeri Čater, rojeni Svetec z Blagovne pri Šentjurju se je rodilo kar dvanajst otrok, med katerimi je bil Ivan prvorojenec. Še kot zelo mlad se je začel ukvarjati z odkupovanjem lesa in s trgovanjem s hmeljem. Leta 1919 je na dražbi kupil graščino Bežigrad s 160 hektari velikim posestvom v Bukovžlaku. Vendar se s tem ni zadovoljil in se je hotel preizkusiti tudi v podjetništvu, pri čemer je veliko oporo imel v svoji ženi Tereziji Čater, roj. Selič (1892–1952).
Leta 1918, ko je prva svetovna vojna še trajala, je ustanovil podjetje Čater Ivan, Trgovina z deželnimi pridelki, parna žaga, Spodnja Hudinja. Žaga in skladišče lesa sta stala na nasprotni strani Westnove tovarne emajlirane posode, kjer je sedaj trgovina Interšpar. Poleg naprav za žaganje hlodov je žaga imela tudi stroj za skobljanje, stroj za izdelovanje ladijskega poda in napravo za izdelovanje lesenih zabojev. Leta 1923 so Ivan Čater, njegova žena Terezija in Friderik Vivod iz Laškega ustanovili družbo z omejeno zavezo, ki je bila še istega leta registrirana pod imenom Celjska milarna, d. z o. z. v Celju.
Novoustanovljena družba je prevzela milarno na Spodnji Hudinji, ki jo je do tedaj imel v lasti Rudolf Costa-Kuhn. Ko so se januarja 1940 družabniki razšli in je omenjena družba z omejeno zavezo prenehala obstajati, sta Ivo in Terezija Čater ustanovila javno trgovsko družbo Celjska milarna Hubertus, I. in T. Čater. Podjetje je proizvajalo več vrst mila znamke Hubertus, pralni prašek, pasto za čevlje, razna čistilna sredstva in kot edino v vsej Jugoslaviji tudi glicerin. Leta 1938 sta v Bukovžlaku začela graditi opekarno in jo do začetka nemške okupacije dogradila ter opremila.
Nemške okupacijske oblasti so Čatrovo družino že aprila 1941 izgnale v Srbijo, vsa tri njihova podjetja in posestvo z graščino Bežigrad pa zaplenile. Prva celjska partizanska četa jim je 4. avgusta 1941 ponoči zažgala kozolce v Bukovžlaku, v katerih se je sušilo žito. Medtem ko sta žaga in opekarna obratovali naprej, pa so nemške okupacijske oblasti proizvodnjo v milarni ukinile, naprave iz nje pa so odpeljali v Gradec, kjer jih je prevzel dr. Sutter iz Fürstenfelda. V zgradbe prejšnje milarne se je leta 1942 vselilo novoustanovljeno podjetje za predelavo sadja Sanntaler Süssmostkelterei, K. G. Karstedt & Comp., Cilli.
Ko sta se Ivan in Terezija Čater s sinom po koncu vojne 1945 iz izgnanstva vrnila domov, sta bila od vsega začetka izpostavljena nasilju komunistične oblasti. Česa vse je bila ta sposobna, je Ivan Čater dobro vedel, saj so njegovega brata Alojza, posestnika in trgovca z mešanim blagom iz Šmarjete, junija 1945 skupaj z ženo Olgo odpeljali v koncentracijsko taborišče Teharje. Medtem ko so ženo po nekaj tednih izpustili domov, pa se Alojz Čater ni nikoli vrnil.
Ivan Čater in njegova žena Terezija sta naivno pričakovala, da jima bo premoženje, ki jima ga je zaplenil nemški okupator, po vojni vrnjeno, vendar se to ni zgodilo. Namesto, da bi ga jima vrnila, ga je oblast postopoma nasilno razlastila in podržavila. Najprej jima je Okrajna zaplembna komisija Celje zaplenila opekarno v Bukovžlaku z utemeljitvijo, da so jo zgradile nemške okupacijske oblasti in da zato predstavlja premoženje nemškega rajha, ki pride pod udar odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944. Kot nemško premoženje jima je ista komisija nato zaplenila tudi nekdanjo milarno Hubertus, katero so jima leta 1941 zaplenile že nemške oblasti. Potem, ko so z Zakonom o agrarni reformi in kolonizaciji v začetku leta 1946 razlastili njuno posestvo in graščino Bežigrad v Bukovžlaku, jima je ostala le še žaga, ki pa je bila podržavljena decembra 1946 na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij.
Po vsem tem sta se upravičeno zbala, da ju bodo postavili pred sodišče in obsodili, kot so to storili z mnogimi celjskimi podjetniki, med katerimi sta bila dva (Miloš Pšeničnik in Franc Dobovičnik) celo obsojena na smrt in ustreljena. Da bi se rešil pred pretečo nevarnostjo, je Ivan Čater v začetku leta 1946 pobegnil v Avstrijo, njemu pa sta nato sledila še njegova žena in sin Ivo Borivoj. Sin se je iz Gradca naskrivaj vrnil domov, da bi v Celju dokončal gimnazijo, vendar ga je UDBA prijela in je bil nekaj časa zaprt v Starem piskru. Jugoslovanske oblasti so jima zaradi pobega v Avstrijo odvzele državljanstvo, Okrajno sodišče v Celju pa je oktobra 1947 izdalo odločbo, s katero jima je na podlagi Zakona o odvzemu državljanstva še dodatno zaplenilo vse njuno premoženje.
Komunistična oblast se s tem ni zadovoljila in je zoper Ivana in Terezijo Čater v njuni odsotnosti organizirala še sodni proces, ki je potekal 11. marca 1949 pred Okrožnim sodiščem v Celju. Obtožena sta bila, da sta bila v Srbijo izseljena na lastno željo po predhodnem sporazumu z nemškimi okupacijskimi oblastmi v Celju, dalje da sta v času izgnanstva v Srbiji gospodarsko sodelovala z nemškimi okupacijskimi oblastmi in da sta v Avstrijo pobegnila z namenom, da se tam vključita v združbo, ki ima za cilj zrušiti obstoječi družbeni red v Jugoslaviji. Seveda so bili vsi ti očitki absurdni in so predstavljali čisti konstrukt s ciljem, da se ju kot podjetnika in kot človeka popolnoma diskreditira.
Sodišče je oba spoznalo za kriva in ju v njuni odsotnosti obsodilo vsakega na 15 let odvzema prostosti s prisilnim delom, na odvzem državljanskih pravic za dobo pet let po prestani kazni ter na zaplembo celotnega premoženja. Sodbo je potrdilo tudi Vrhovno sodišče LR Slovenije. Da je sodni proces proti Ivanu in Tereziji Čater imel politično ozadje in da je bil v celoti zrežiran, je pokazala njegova obnova, do katere je prišlo leta 1992 pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije. To je vse točke obtožnice zoper Ivana in Terezijo Čater ovrglo in sodbo, ki jima jo je 11. marca 1949 izreklo Okrožno sodišče v Celju, razveljavilo, s čimer sta bila oba posmrtno rehabilitirana.
Ker Ivan Čater v Avstriji ni videl nobene perspektive, sta se z ženo izselila v Argentino ter v Buenos Airesu odprla trgovino in obrat za predelavo mesa. Terezija je bivanje v tujini in to da ob sebi ni imela sina, zelo težko prenašala, kar je nedvomno močno prispevalo k temu, da je novembra 1952 umrla, stara komaj šestdeset let. Ivan Čater se je po ženini smrti leta 1953 vrnil v Avstrijo in živel v Gradcu, kjer se je zapletel v ljubezensko razmerje s svojo oboževalko iz mladih let. Ta ga je skušala pregovoriti, naj naprave in stroje svoje nekdanje milarne, ki jih je nemški okupator po zaplembi podjetja odpeljal v Avstrijo, prepusti mariborski tovarni Zlatorog in se na ta način prikupi jugoslovanski državi. Zaradi tega je posumil, da je sodelavka jugoslovanske tajne politične policije (UDBE), kar ga je tako prizadelo, da jo je ustrelil, nato pa se je ustrelil tudi sam.