Ivo Arhar - ljubitelj gora in narave

V gore je začel zahajati že kot mladenič, o čemer pričajo žigi s planinskih poti v njegovi dijaški knjižnici, tja pa je, če se je le ponudila primerna priložnost, kot profesor vabil tudi mnoge generacije ptujskih dijakov. Bil je član več planinskih društev, med drugim tudi Planinskega društva Ptuj, ki mu je leta 1993, leto pred njegovo smrtjo, podelilo priznanje za njegov prispevek pri soustvarjanju in afirmaciji Haloške planinske poti.

Ivo Arhar:
»Pravijo, da sem precej mirne narave in bo menda kar držalo. Kakor pa ima skoraj vsak človek svojega konjička, svojo posebno strast, svojo posebno ljubezen, tako je tudi z menoj. Moja posebna ljubezen je narava, so zlasti planine. Kje, kdaj in kako sem se je navzel, še sam dobro ne vem. Vzrasla je v meni iz domače pokrajine in okolja v katerem sem živel v mladih letih, in me povsem prevzela že v dijaških letih. Mlada ljubezen pa ne zarjavi. Niso je udušila okupacijska leta, niti težave prvih povojnih let. Zadnje čase me priganja s še posebno močjo, kakor da bi moral nadomestiti vse zamujeno …«  

O Arharjevi ljubezni do gora je Joža Mahnič takole zapisal: » /…/ nanje je odhajal s posameznimi prijatelji, pa tudi kot samoten romar. Še pred okupacijo je opravil zahteven zimski vzpon na Grintovec v Kamniških planinah. V letih službovanja je prehodil postopoma, v obrokih celotno slovensko transverzalo. Čeprav je, telesno orjak in krepak, hodil dosti naglo in ga ni bilo lahko dohitevati, mu nikdar ni šlo za kako rekorderstvo, saj je imel spotoma oči odprte za vse lepo in čudežno v naravi in za vse kulturne znamenitosti. V Ljubljano in Šentvid se je s Ptuja in iz Maribora vračal tudi zato, da je hkrati opravil tudi kakšno turo ali vsaj izlet na Šmarno goro in Katarino …«