V sklopu Mestnega muzeja v Celju je od 1951. leta deloval oddelek za zgodovino NOB, za katerega so obstajale tendence, da preraste v samostojno muzejsko ustanovo. Kustos tega oddelka Stane Terčak je namreč v sodelovanju z Zvezo borcev ustvaril obsežno in bogato zbirko. Za realizacijo in izvedbo tega načrta so januarja 1951 ustanovili pripravljalni odbor, za pripravo stalne razstave v bodočem Muzeju revolucije pa so imenovali iniciativni razstavni odbor NOB pri Mestnem muzeju v Celju. Na pobudo predsednika OO ZB NOV Ivana Kovačiča – Efenke je skupščina mestne občine Celje leta 1962 sprejela sklep, da se zbirke tega oddelka prenesejo v poslopje bivšega magistrata na Trgu V. kongresa 3 in naj kot celota dobijo ime Muzej revolucije. V ta namen so pri Okrajnem odboru takoj ustanovili poseben odbor, ki je prevzel skrb za realizacijo Muzeja revolucije v Celju.
15. novembra 1962 si je komisija, ki so jo sestavljali arhitekt Dušan Samec, kustosinja Mestnega muzeja Celje Milena Moškon ter konservator mariborskega Zavoda za spomeniško varstvo Jože Curk, ogledala stavbo bivšega magistrata. Namen ogleda je bil izdelati predlog funkcionalne preureditve stavbe za potrebe bodočega Muzeja revolucije. Komisija je predlog izdelala z mislijo, »da stavba ne bi utrpela velike škode v svoji zgodovinsko pričevalni vrednosti.« V tem duhu je komisija izdelala tudi predloge za adaptacijo fasade, vhodne veže, prvega nadstropja in stopnišča, medtem ko je ureditev svetlobnega režima prepustila projektantu.
Za mnenje glede preureditve magistratne stavbe v muzej se je gradbeni odbor obrnil tudi na arhitekta Marjana Mušiča iz Ljubljane. Mušič je v svojem strokovnem mnenju izhajal iz dejstva, da je nekdanji magistrat spomeniško zaščitena stavba in da mora njena funkcionalna preobrazba upoštevati njene spomeniške vrednote in jih vključiti v novo namembnost. Kljub temu je po njegovem projekt muzeja v glavnih potezah upošteval historično strukturo zgradbe in jo pretežno vključil v preoblikovano prostorsko zasnovo.
V preureditvi, izvedeni v letih 1962/63, je tako zgodovinsko poslopje nekdanjega mestnega magistrata spremenilo namembnost. Toda ni šlo gladko. »Težava« je bila v tem, da je bila stavba kulturni spomenik, zaradi česar je morala notranjost ostati v bistvu nespremenjena. Pri adaptaciji sta poseben izziv predstavljali zlasti zahtevna izdelava novih armiranih stropov in pa ohranitev originalnih obokov.
Arhitekt Dušan Samec je izdelal načrt za prenovo stavbe, v katero je umestil tudi plastike Jakoba Savinška in Vladimirja Štovička. Svečano odprtje Muzeja revolucije je bilo na Dan JLA, 22. decembra 1963, prve obiskovalce pa je sprejel v začetku naslednjega leta. Tako je bil položen temeljni kamen, ki je pomenil prelomnico v častitljivi zgodovini celjskega magistrata.