Polihistor in poliglot Janez Sigismund Valentin Popovič se je rodil 9. februarja 1705 v Arclinu očetu Janezu Antonu in materi Marini.[1] Po krajevni tradiciji naj bi bila njegova rojstna hiša „Pri Pflegarju”, ki lepo obnovljena še danes stoji na desnem bregu Hudinje. Njegov oče je imel v Arclinu svoje posestvo, hkrati pa je opravljal še službo uradnika graščine Zalog pri Žalcu, katere lastniki so bili grofje Schrattenbachi. Vodil je njen urad v Arclinu, ki je upravljal z vojniško gospoščino. Iz priimka Popovič (nemško pisano Popowitsch) je mogoče domnevati, da je bil potomec uskoških prednikov in da je bil eden izmed njih pravoslavni duhovnik (pop). Vendar so se Popoviči kmalu povsem prilagodili slovenskemu okolju in sprejeli katoliško vero. Janez Sigismund Valentin Popovič je zase odkrito priznaval, da je rojen Slovenec iz »slovenske celjske četrti«.
Janez Sigismund Valentin Popovič (dalje: Popovič) je kot otrok obiskoval pouk pri vojniškem kaplanu Janezu Poškarju, leta 1715 pa se je odpravil v Gradec, kjer je naslednje leto stopil v tamkajšnjo jezuitsko gimnazijo. To naj bi storil brez vednosti domačih, tako da se je skril na voz, s katerim sta se od doma s počitnic v Gradec vračala njegova brata. Na šolanju v Gradcu je ostal vse do leta 1728. V šolskem letu 1719/20, ko je obiskoval peti razred gimnazije, je bil za uspeh v poeziji sprejet v graški konvikt sv. Barbare, s čimer je bil preskrbljen do konca šolanja. Po dokončanih šestih razredih gimnazije (1720/21) je študiral in dokončal najprej filozofijo (1721/24) in nato še bogoslovje (1724/28), vendar se ni odločil za duhovniški poklic, do katerega mu je veselje vzela jezuitska šola, deloma pa naj bi bilo krivo tudi to, da naj ne bi prenašal vina.
Po končanem šolanju se je Popovič 13 let kot „domači učitelj” preživljal s poučevanjem otrok iz plemiških družin večinoma na Štajerskem. Od 1744 pa do 1746 je živel v benedektinski opatiji v Kremsmünstru, kjer je na tamkajšnji Plemiški akademiji v študijskem letu 1744/45 poučeval zgodovino, v študijskem letu 1745/46 pa še italijanščino in francoščino. Ker se ni razumel z opatom in z rektorjem, je spomladi 1746 dobil odpoved. Odpravil se je na potovanje po nemških deželah, kjer se je 6 let zadrževal v Regensburgu, Nürnbergu in Leipzigu. Kot zasebni učenjak in publicist je bil odvisen od svojih prihrankov, honorarjev in od darežljivosti mecenov. Trajno eksistenco si je zagotovil šele leta 1753, ko je na dunajski univerzi postal predavatelj nemškega jezika in govorništva. V študijskem letu 1753/54 je isti predmet predaval tudi na Lichtensteinsko-Savojski viteški akademiji. Po upokojitvi leta 1766 se je preselil v majhen trg Perchtoldsdorf južno od Dunaja, kjer si je kupil hiško in velik vinograd. Tu je 21. novembra 1774 tudi umrl.
Kot smo že uvodoma navedli, je bil Popovič polihistor (poznavalec mnogih znanosti) in poliglot (poznavalec več jezikov) in se je v svojem času uvrščal med najbolj vsestransko izobražene Slovence. Jezikoslovec Jernej Kopitar ga je imenoval celo »največji učenjak takratne Avstrije, vrli filolog in naravoslovec«. Bil je arheolog, botanik, fizikalni geograf in filolog. Njegovo najpomembnejše delo predstavlja delo z naslovom Untersuchungen vom Meere (Razpravljanje o morju) (Frankfurt, Leipzig 1750), s katerim je postavil temelje oceanografiji. Kot zanimivost v zvezi s tem delom velja navesti, da kot njegov avtor v njem sploh ni naveden s polnim imenom, ampak samo z začetnicami J.S.V.P. in s pojasnilom »von einem Liebhaber der Naturliche und Filologie« (»Od ljubitelja naravoslovja in jezikoslovja«. Poleg naslovne teme je v njem obravnaval tudi vprašanja s področja naravoslovja, fizične geografije, arheologije in jezikoslovja.
Na področju naravoslovja se je Popovič močno uveljavil tudi kot botanik. Svoje poznavanje rastlin je črpal iz znanja, ki si ga je pridobil, ko je še kot mlad botaniziral na Pohorju in izdelal herbarij z dva tisoč primerki. Imel je stike s slavnim švedskim naravoslovcem Carlom Linnéjem, ki velja za utemeljitelja botanične terminologije, in ga opozarjal na nekatera njegova napačna poimenovanja rastlin, kar je Linné tudi upošteval. Bil je tudi strokovnjak na področju mikologije (vede o glivah, gobah) in pomologije (vede o sadnem drevju in sortah), ukvarjal pa se je tudi z entomologijo in si ustvaril zbirko žuželk.
Kot filolog, ki je obvladal 16 jezikov, je zlasti veliko pozornost posvečal nemščini. Leto za tem, ko je nastopil profesorsko službo na dunajski univerzi, je (leta 1754) izdal opisno slovnico nemškega jezika. Poudarjal je pomen znanja slovenskega in drugih slovanskih jezikov za jezikoslovje. Zavračal je razlage nekaterih nemških jezikoslovcev, da ime Slovan izhaja iz besede »sclavus«, kar pomeni suženj, in trdil, da to ime izhaja iz besede »slava«, kar pa seveda prav tako ne drži. Iz njegovega slovaropisnega in besedoslovnega dela je veliko črpal Marko Pohlin pri pisanju svojega dela Glossarium slavicum.
[1] Vsi navedeni podatki o Janezu Sigismundu Valentinu Popoviču so povzeti iz: France Kidrič, Popovič (Popowitsch) Janez, Sigismund Valentin, Slovenski biografski leksikon, druga knjiga, v Ljubljani 1933–1952; dr. Franc Jakopin in dr. Tone Wraber, Popovič, Janez Sigismund Valentin; Sandi Sitar, Sto slovenskih znanstvenikov, Prešernova družba v Ljubljani 1987; Enciklopedija Slovenije, 9. zvezek, Ljubljana 1995, str. 144 in 145.
