O semnjih v Tržiču in kaj vse se je prodajalo na stojnicah, o povorkah sokolov in orlov, o tržiški promenadi, kresovanjih in Tržiču pred drugo svetovno vojno nasploh.
Marjan Markič: V spominu so mi ostali tudi tržni dnevi v Tržiču. Eden je bil pred Marijinim oznanjenjem (25. 3.). Po celem »pvacu« so bile postavljene stojnice. Prodajali so modele za potice, orehe, moko. Drugi semenj pa je bil 29. decembra (dan pred sv. Andrejem). Tudi takrat je bilo vse praznično. Prodajali so novoletne smrečice, bunke, pastirčke za jaslice … Spomnim se, ko sva z mamo hodila med stojnicami, jaz sem pomagal nositi. Nekateri so sami pekli potice, nekateri pa so pekom nosili sestavine, da jim jo je spekel.
Draga Koren: Semenj sv. Andreja oz. Miklavžev semenj. Mama nama je z bratom dala vsakemu dva dinarja in rekla, da lahko zapraviva samo dinar in pol. Na sejmu pa si videl, joj, kaj vse … Tista dva dinarja sta kar izpuhtela. Prideva domov, kaževa nakupe mami. Pravi mama, kje pa je 50 par. In je bilo hitro konec vsega veselja. Ne vem, verjetno je bil to del vzgoje naše mame.
Draga Koren: Od javnih praznovanj se spomnim tudi dogodkov v zvezi z organizacijam Sokolov in Orlov. Bile so razne povorke. Bilo je zelo imenitno, kakšne uniforme so to bile. Sokoli so imeli veliko predstav in svoje vadišče, Orli ne toliko. Ločevala jih je politična usmeritev.
Marjan Markič: Sploh Sokoli so bili za tisti čas nekaj posebnega. Imeli so uniforme: drap suknjiče, rdeče hlače, rdeče kape, na njih pero od sokola … Ob praznikih so oboji hodili s kotli naokrog in kuhali različne enolončnice za svoje člane, kakšno porcijo pa so dobili tudi otroci. Na podlagi enolončnice je prišlo kasneje do tega, da so Sokoli Orle žaljivo klicali »ajmohtarji« (ajmoht – obara). Nasploh so imeli med sabo čudne odnose: v gostilni so se dobro razumeli, na proslavah pa so se zmerjali med sabo, da je bilo joj …«
Draga Koren: V Tržiču je bila godba na pihala, takrat cerkvena godba, ki jo je vodil Rudolf Ahačič. Nekajkrat na leto so javno igrali, takrat je bil »pvac« promenada. Kot je bila navada ob nedeljah, si se vsaj trikrat sprehodil gor in dol po »pvacu«, če pa si imel še nov »gvant« pa vsaj štirikrat …
V nedeljah je bil »pvac« vedno poln: od cerkve sv. Andreja pa do »keten« pri tovarni BPT. Malo je šlo za promenado, malo pa so ženske klepetale. Tudi moški so se zbirali v krogih in se pogovarjali. Prišli so tudi kmetje iz vasi in se dobivali. Na »pvacu« je bil »informativni biro«. Moja mama je morala iti tja, pa če je šel dež ali sijalo sonce. Tam se je vse izvedelo. Kdaj so fantje ponoči domov prišli, kdo je bil preveč živahen … Ko je mama očetu sporočala kake novice, ji je ta rekel: »Ja, a si bva že na pvac.«
Marjan Markič: Tudi ob kresu so se zbirali ljudje, to je takrat, ko se dan obesi. Po vseh hribih so goreli kresovi, tudi na Begunjščici in Velikem vrhu, v Lomu, na Konjščici. To je pripravljala mladina, ob kresu pa so bile predvsem ženske in so molile. Ta praznik je močno podpirala cerkev. Kurjenje se kasneje prenese na prvi maj. Tudi moj tast je kuril kres na prvi maj, ko je bilo to še prepovedano. Enkrat, na Stolcu, so se za las še poskrili »žendarjem«.
Draga Koren: Pred vojno se 1. maj ni smel praznovati. Pa so kljub temu povsod goreli kresovi, tega se ni dalo preprečiti. Tudi na kresni dan se je kurilo, npr. na Veliki mizici nad Tržičem.
Draga Koren: Omenimo še obrtniške praznike, v Tržiču je bila razvita industrija in obrt. Moj oče je bil kovaški mojster. Kovači so praznovali 10. avgusta, na dan sv. Lovrenca. Lastnik tovarne je delavcem dal pijačo, skuhali so bržole in šli na Zali Rovt, skupaj s svojimi družinami. Vzdušje se je zelo sprostilo, tako so nekatere iskali še naslednji dan. Čevljarji so praznovali 25. septembra, na dan sv. Krišpina. Včasih je bilo na »pvacu« najmanj 10 »štacun«, 5 mesarij, »šuštarija« je bila skoraj v vsaki hiši, seveda je bilo temu primerno tudi veliko gostiln. Od državnih praznikov v stari Jugoslaviji se spomnim praznika ujedinjenja, 1. decembra, ko smo iz meščanske šole šli k maši. Obiskalo nas je tudi 5 do 6 rezervnih oficirjev v svečanih uniformah jugoslovanske vojske. Bilo je zelo slovesno.
Marjan Markič: V zvezi s tem naj še povem: Ob praznikih so bile tovarne zaprte in delavcem niso bili plačani. Izjema je bila le tovarna BPT pod vodstvom Andreja Gassnerja st., ki je bil zelo veren in je delavcem plačeval strogo zapovedane praznike, kot so velikonočni ponedeljek, binkošti, sv. rešnje telo … Naj povem še, da je bil moj oče kočijaž Edmunda Glanzmanna, solastnika tovarne BPT. Za veliko noč in tudi druge praznike se je dogajalo, da je Glanzmann rekel očetu, naj konje in vprego vzame čez praznike domov, pa naj družino kam pelje. Prav tako je posodil vprego, če ga je kdo prosil, ko je potreboval za krst ali poroko.
