Na Ježici so poleg starodavnega Ruskega carja delovale gostilne Florijančkov hram, Štern, Tavčarjev dvor, Pri Angelci, Pri Plevnu, Pri Kmetič in gostilna Briški. Še vedno delujejo Florjančkov hram s hotelom, Štern, Pri ruskem carju.
Gostilna Pri ruskem carju je dobila ime po ruskem carju Aleksandru I., ki se je leta 1821 v Ljubljani mudil na kongresu svete alianse. Car je v Ljubljani ostal več mesecev. Ker je rad zahajal v to gostilno, je po pripovedovanjih svoj portret zapustil gostilni in izrazil željo, da bi se le-ta imenovala po njem. Gostilna je odprta še danes, v njej pa so se nekdaj zbirali umetniki in kulturniki (Cankar, Plečnik …). Ljubljanska univerza je tradicionalno proslavljala vse svoje volitve dekanov in rektorjev prav v tej gostilni vse od ustanovitve dalje. Znana je bila predvsem po jedeh s šparglji, po vojni pa so začeli pripravljati tudi polževe pojedine.
Po navedbah iz Slovenskega doma iz leta 1909 »je edina, res narodna gostilna na Posavju je gostilna pri »Ruskem carju« na Ježici. Lastnik te gostilne g. Cunder je zaveden narodnjak, ima pristno kapljico in izborna jedila, zato ga narodnem u občinstvu iz Ljubljane in okolice najtopleje priporočamo. Svoji k svojim!«
Ludovik Cunder je bil znan kot izrazit narodnjak in pripadnik Ciril Metodove družbe, za katero je v svoji gostilni večkrat organiziral nabirke in zborovanja.
Florjančkov hram
Gostilna se je včasih imenovala Pri Florjančku in je bila po stilu podobna Ruskemu carju. Tu se Dunajska cesta precej vzpenja, zato so se morali furmani ustaviti in vpreči še dodaten par konj, da so klanec lažje speljali. V času gospodarske recesije je prešla v Šternovo last. Znana je bila po obisku domačinov z Ježice in predvsem po kvartopirstvu, imela pa je tudi kegljišče. Kasneje je zamenjala precej lastnikov in leta 1950 celo prenehala z delovanjem in postala skladišče. Danes je zopet preurejena v gostilno z modernim prizidkom, v katerem je hotel.
Tavčarjev dvor
Prvotno je gostilna stala na mestu današnje avtošole in vabilo na otvoritev prenovljene gostilne z vrtnim salonom in kegljiščem lahko zasledimo že v Slovencu na dan 24. 9. 1892. Leta 1906 je bil zgrajen nov most čez Savo, hkrati z njim pa tudi nova gostilna Tavčarjev dvor na današnjem naslovu Dunajska cesta 291. Ime je gostilna dobila po nemškem grofu Tavčarju, njegovo posestvo se je imenovalo Tavčar Hoff. Na tem mestu je stala tudi železniška postaja, ki je prav tako nosila ime Tavčarjev dvor. Sem so se Ljubljančani množično hodili kopat na Savo, zato je bila tudi gostilna, sploh ob vikendih, precej dobro obiskana. Gostilna je zamenjala precej lastnikov, med vojno so imeli tu obrambno postojanko Nemci, kasneje pa milica.
Gostilna Pri Alešu
Gostilna ima najstarejšo tradicijo, saj jo je omenjal že Valvasor. Šlo je za imenitno furmansko gostilno, ki za razliko od ostalih ježenskih gostiln ni imela priključene kmetije, ampak je bila samostojna. Leta 1885 je bila prenovljena in dozidana, imela je hlev za 10 konj in sobe za oddajanje. V času druge svetovne vojne so jo Nemci zaprli, ponovno so jo odprli šele leta 1958, delovala pa je samo do leta 1964.
Veljala je za bogato gostilno, kamor domačini niso veliko zahajali. Zjutraj so skuhali »lonec za berače« in jim ga v veži brezplačno razdelili. Lastnik je bil nekaj časa Anton Vilfan, ki je gostilno vodil skupaj z ženo Marjeto. Bil je zvest pristaš SLS, enajst let tudi župan občine Ježica. Prizadeval si je za izgradnjo vodovoda na Ježici, kar devetindvajset let pa je bil tudi predsednik krajevnega šolskega sveta. Umrl je leta 1924, gostilno je naprej vodila žena Marjeta s svojo pomočnico Polono. Obe sta bili znani kot zelo gostoljubni, prijazni in verni. Marjeta je umrla leta 1942, otrok z možem nista imela.
Oglas v časopisu Gorenjec s konca oktobra 1909. leta se glasi: »Aleš se priporoča vsem ljubljanskim In gorenjskim liberalcem. Aleš Vilfan, po božji milosti najhujši klerikalec na Ježici, lastnik vsem ljubljanskim liberalcem le predobro znane gostilne pri Alešu na Posavju, narodnjak, da ima Nemce rajši kot Slovence, po veri klerikalec tistega razreda, kjer imajo liberalce rajši kot klerikalce, pa samo takrat, kadar prvi pri njem več zapije, kot drugi. Aleš je že za narodne namene veliko izdal. Pri njem se namreč kuri in zažiga le z vžigalicami za »omejene« Slovence; za Ciril-Metodove mu je zmanjkalo prostora. Berače in uboge najrajše pošilja v gostilne pri »ruskem carju« in »Urbančku« …
Pri Kmetič
Lastnik gostilne je bil Anton Kmetič, po domače Jurčev Tone. Podedoval je kmetijo, ki so mu jo zaradi pozidave Ljubljane z nacionalizacijo močno okrnili. Z odškodnino za nacionalizirane njive je leta 1968 preuredil obstoječe gospodarsko poslopje v gostinski lokal. V začetku je bilo v gostilni prostora za osemdeset gostov, nameraval pa jo je še povečati in ji dodati tudi sobe in apartma. V 80-ih letih se je iz gostilne spremenila v tiskarsko delavnico.
Pri Angelci
Gostilna se je odprla leta 1931. V tem okolišu so bile ostale gostilne večinoma krščanske, Pri Angelci pa je bilo ravno obratno. Nastala je na pobudo Sokolskih članov, ki so imeli tu svoja zborovanja. Delovala je tudi med drugo sv. vojno. Že pred gostilno je stala tu trgovina, ki je bila pogosta postojanka furmanov.
Gostilna Štern
Gostilno so začeli graditi leta 1928, odprli pa so jo 1930 skupaj z bližnjim kopališčem na Savi. Lastnik je bil gorenjski trgovec z vinom Anton Štern. V času vojne so jo zasedli Italijani, kasneje (1946) pa je bila nacionalizirana skupaj s kopališčem in je pripadla občini. Do danes je bila večkrat prenovljena, ob njej pa je sčasoma zrastel moderen bazenski kompleks Laguna in edini ljubljanski avtokamp.