Josip Stritar (1836-1923), doma iz Podsmreke pri Velikih Laščah, je večino svojega aktivnega ustvarjalnega časa preživel na Dunaju, slovenska mesta je redkokdaj obiskal. Znan je bil po literarni reviji Zvon, ki jo je zasnoval leta 1870 na Dunaju in jo tudi urejal. Literarni list je najprej izhajal le slabo leto, nato pa ga je Stritar ponovno oživil leta 1876 in ga izdajal do vključno leta 1880. Sodeloval je tudi pri izdajah Klasja, Mladike in v Ljubljanskem zvonu, objavljal pa je tudi pri Mohorjevi družbi.
Tesno je sodeloval in prijateljeval s Franom Levstikom, Josipom Jurčičem, Simonom Gregorčičem, Simonom Jenkom, Franom Celestinom, tudi Ivanom Tavčarjem ter drugimi, ki so prispevali svoje literarne stvaritve za njegov dunajski Zvon ali njegov naslednik Ljubljanski zvon. Uveljavil se je kot pesnik, prozaist, dramatik, literarni kritik in učitelj ter vzornik mnogim pisateljem naslednje generacije.
Leta 2023 obeležujemo stoto obletnico njegove smrti. Stritar se je konec januarja 1923 vrnil v domovino in nazadnje prebival v Rogaški Slatini, v vili Jakomir ali Stritarjevem domu.
V tej zbirki bomo izpostavili dogodke ob njegovem obisku Ljubljane maja leta 1906, ko ga je mestna uprava sprejela na magistratu in sklenila, da se bodo dotedanje Špitalske ulice preimenovale v Stritarjevo ulico. Za uvod pa zapišimo nekaj zanimivosti o književniku.
Zanimivosti o Stritarju
26. septembra leta 1905 je postal častni meščan Ljubljane. Župan Ivan Hribar je na seji občinskega sveta ob glasovanju o podelitvi častnega meščanstva Stritarju izpostavil esej o poeziji Franceta Prešerna: »Šele ko je prof. Josip Stritar izdal pri Wagnerju Prešernove Poezije [1866, op.], je v svojem predgovoru pojasnil in dokazal Slovencem veliko ceno in lepoto Prešernovih poezij; dasi je pisal o Prešernu že Čelakovskij [češki pesnik in prevajalec František Ladislav Čelakovsky] je vendarle šele Stritar vsem Slovencem odprl oči /… / Pričetkom prihodnjega leta praznuje ta mož 70. obletnico. Ne moremo ga lepše počastiti in obenem odplačati svoj dolg, kakor da ga danes ljubljanski občinski svet izvoli častnim meščanom stolnega mesta Ljubljane.« Župan Ivan Hribar in svetnik dr. Karel Triller sta med drugim izpostavila tudi spodbudne besede, ki jih je Stritar namenil Ljubljančanom ob potresu leta 1895, ko je zapisal: »Pokonci glave! Zopet stala bela bo Ljubljana!« Po potresu je pomagal Ljubljani tudi tako, da je sodeloval v dunajskem pomožnem komiteju za Ljubljano in okolico, ki je zbiral darove za pomoč prizadetemu mestu.
Leta 1898 sta postala on in Simon Gregorčič častna predsednika Odbora za nabiranje prispevkov za Prešernov spomenik v Ljubljani, ki so ga naposled postavili in odkrili leta 1905.
V časniku Jutro 14. avgusta 1923 lahko preberemo, da je Stritarju ljubljanska mestna občina avgusta 1923 namenila častno pokojnino v vrednosti tisoč dinarjev. Že v letih 1920 in 1921 pa zasledimo poročila, da so mu s pokrajinske uprave in Deželne vlade za Slovenijo pomagali tudi z višjimi zneski ter so mu posamezniki in primorske begunke ob obiskih v Aspangu blizu Dunaja marsikdaj prinesli živeža, da bi bil pesnik na stara leta oskrbljen.
Od leta 1998 v Sloveniji podeljujejo Stritarjevo nagrado za dosežke v literarni kritiki. To je nagrada Društva slovenskih pisateljev, ki je bila ustanovljena na pobudo Vitala Klabusa, poimenoval pa jo je pesnik Veno Taufer. Nagrado podeljujejo »mladim, obetavnim kritiškim avtoricam in avtorjem, ki s svojim pisanjem in prodornim ocenjevanjem literarnih del vstopajo na področje kulturnega ustvarjanja in ga s svojo poglobljeno oceno pomembno sooblikujejo«.
Stritarjev pomen za slovensko književnost
Politik, književnik in urednik literarne revije Dom in svet Evgen Lampe je ob Stritarjevi sedemdesetletnici, ki so jo v Sloveniji ter na Dunaju na veliko proslavili, zapisal tele besede:
»Za slovensko slovstveno zgodovino pomeni Stritarjev nastop novo dobo, in zato se bo po pravici naše izobraženstvo oziralo te dni na rojaka v tujini, ki bo praznoval svojo sedemdesetletnico. Rojak v tujini – to nam je Stritar v resnici. Kakor živi ločen od domovine, tako je tudi njegov duh iskal vedrila in hrane daleč od doma na polju zapadne moderne omike, in samo to je krivo, da ni Stritar danes bolj vpoštevan, da ne sega tako v življenje, kakor bi mogel, če bi bil s sijajnim svojim talentom ostal bliže duhu slovanskemu. Stritar je ocenjal, a njega še ni nihče dodobra ocenil. Posamezne črte njegove mnogostranske literarne delavnosti so že analizirali, iskali so jim izvora ter jih merili z ozirom na krščanstvo ali na druga svetovna naziranja, zlasti na novodobno nemško modroslovje. To je gotovo prava pot, da se spozna Stritar, ker je vsrkal vse ideje moderne zapadne kulture. in kar nam podaje, je odsvit in odmev tega, česar se je učil pri velikih mojstrih, da nam njih duha in misli poda v izborni, umetniško oglajeni obliki. Razne elemente je sprejel Stritar, le enega ni mogel: naturalizma. Ves estetski čut se mu je upiral proti sirovosti [t. j. surovosti] oblike in tendence, ki je zavladala pri naturalistih. Stritar je sicer v teoriji zagovarjal načelo, da je umetnost sama na sebi namen, a tudi on je dovolj jasno pokazal neveljavnost tega načela, ko govori mladini z vzvišenega stališča: Pisatelj stare, nove „struje”, — če nas pretresa, povzdiguje, tolaži, blaži nas — veljaj! V boju proti naturalizmu je našel zopet resnico: »Naturalizem tlači, potiska, znižuje; človek potrebuje in išče tolažbe, boljšanja, povzdige. Človek hoče svojo nedeljo, in ne da si je vzeti. Umotvor bodi še tako sijajen, brez etičnega jedra ne velja, in končni učinek njegov bodi harmonija. Pravi umetnik vidi in nam kaže vse »sub specie aeternitatis«. Tu se s Stritarjem zopet srečujemo na isti poti — na katero smo prišli od tako različnih strani! Nismo se pa namenili, da bi danes razmotrivali o tem. Ob sedemdesetletnici velikega pisatelja se mu moramo zahvaliti za to, v čemer je njegova poglavitna zasluga za slovensko slovstvo: Stritar je ogladil in izčistil obliko literarni slovenščini. On sam je prvi podal zgled oglajenega, elegantnega sloga, ki ga je za njim le malokateri dosegel. V pesništvu je dal slovenščini neko konvencionalno obliko, ki je postala največjega pomena za razvoj naše literature. Poznejši pesniki so pisali bolj rafinirano in globlje segli v človeško dušo, našli so muzikalni ton poezije, ki ga Stritar še nima. A on je postavil načela, ki so se jih morali držati potomci, kajti ob svojem času ni bil Stritar samo učitelj, ampak tudi vladar v leposlovju. Okoli njega je bila takrat zbrana vsa mlada slovenska literatura, in ustanovitev »Dunajskega Zvona« je bilo literarno dejanje prve vrste, kakršno je mogel izpeljati samo mož velike odločnosti in samozavestnega znanja. To je, kar priznava danes Stritarju ob njegovi sedemdesetletnici vsakdo, in sotrudniki »Dom in Sveta”, ki iščejo povsod to, kar je najboljše, in ki si štejejo v čast, da zvesti svojim načelom ne prezro nobene istinite [t. j. resnične] zasluge, izrekajo svoje čestitke možu, ki je tudi nam bil v marsičem učitelj in zgled. Življenje je borenje, in tudi Stritar je izpustil marsikatero ostro pušico, preden je sedel pod lipo, da deli mladini zlata jabolka. Misli žive in se krešejo in le iz boja nastajajo velika dela. Stritar sam je izkresal obilo isker, ki so se razvnele z gorkim plamenom v naši literaturi. Možu, ki je prvi podal Slovencem zgled literarne kritike in vseobsežnega slovstvenega dela, bodi jasen in prijeten življenja večer! Na mnoga leta!«
(Dom in svet, letn. 19, št. 2, 1906, str. 123)