Prva pesniška zbirka, ki so jo izdali januarja 1940, je bila knjiga pesmi Jožeta Kastelica z naslovom Prve podobe. Medse so hoteli povabiti še nekaj članov, vendar neuspešno.
Druga knjiga, ki so jo izdali marca 1940, je bila zbirka novel Bogomirja Magajne z naslovom Zaznamovani.
Člani kluba so bili precej samovoljni. Čampa je brez védenja ostalih oglaševal svojo še ne izdano povest Mlin v grapi. Nekaj članov, ki jo je prebralo, nad njo ni bilo navdušeno. Sklenili so, da morajo biti dela, ki jih izdajajo, kvalitetna. Če se avtor s tem ne strinja, ima vso pravico izdati svoje delo pri drugi založbi. Prav zaradi samovolje so marca 1940 izdali pravila s 26 členi. Literati so se želeli predstaviti širši javnosti, zato so 19. aprila 1940 imeli svoj prvi bralni večer, na katerem so brali svoja dela. Za literarni večer so pobirali vstopnino, dvorana je bila polno zasedena. Čeprav Čampa še ni bil uradno potrjen kot upravnik založbe, se je tako že obnašal. Vztrajal je pri svoji knjigi in pisal Mešku, da bi izdali njegove knjige, čeprav so drugi člani temu nasprotovali.
Tretja knjiga, ki so jo izdali 3. avgusta 1940, je bila Čampova povest Mlin v grapi. Kakor je samovoljno natisnil knjigo, tako je tudi kasneje razpolagal z denarjem kluba. Prav zaradi njegove samovolje so nastali v Literarnem klubu razdori in Čampa je izstopil. Ker je bil red nujen za obstanek kluba, je Literarni klub s Čampo sklenil pogodbo. Strasti so se umirile, v klub so si prizadevali privabiti nove člane, povabilu sta se na zimo 1940 odzvala Joža Vombergar in Jože Brejc. 14. februarja 1941 so priredili literarni večer v Mariboru. Odnosi med Čampo in nekaterimi v klubu so se tako zaostrili, da je 28. februarja 1941 dokončno prekinil sodelovanje.
17. marca 1941 so pripravili drugi literarni večer v Ljubljani. Jože Dular se je predstavil s proznim delom Cigan.
Četrta knjiga, ki je izšla maja 1941 v založbi Literarnega kluba, čeprav za to ni dobil dovoljenja članov Literarnega kluba, je bila Alenkina čebelica Franceta Novšaka.
Peta knjiga, ki prav tako ni imela potrditve in dovoljenja članov Literarnega kluba, je bila Dularjeva zbirka pesmi Zveste menjave. Dularjeva knjiga je bila zadnja, ki je nosila ime založbe, izdana v decembru 1941. Medtem je delovanje kluba v popolnosti zamrlo. (Besedilo povzeto iz knjige Literarni klub 1939–1941)1
Delo Literarnega kluba in njegovih članov je podrobneje opisano v knjigi Literarni klub 1939–1941, ki sta jo napisala Jože Dular in Jože Kastelic. Profesor Dular je naredil zadnje korekture knjige, vendar njene izdaje ni dočakal. Knjigo je oblikoval Matjaž Vipotnik, sin pesnika in člana literarnega kluba Ceneta Vipotnika.2
Člani Literarnega kluba:
Ivan Čampa (*15. november 1914– †27. julij 1942); bogat opis njegovega kratkega življenja je Jože Dular podal v uvodnem nagovoru pesniške zbirke Ivje se iskri.
Bogomir Magajna (*13. januar 1904–†27. marec 1963)
Cene Vipotnik (*11. november 1914–†2. september 1972)
Joža Vombergar (*16. februar 1902–†20. oktober 1980)
Jože Brejc/psevdonim Jože Javoršek (*20. oktober 1920–†2. september 1990)
France Novšak (*27. januar 1916–†18. oktober 1991)
Severin Šali (*22. oktober 1911–†24. oktober 1992)
Cene Kranjc (*28. julij 1911–†27. februar 1993)
Jože Dular (*24. februar 1915–†31. januar 2000)
Jože Kastelic (*18. avgust 1913–†20. maj 2003)
Severin Šali je prijatelju Dularju ob njegovem godu spesnil pesem in jo objavil v Zborniku Dom in svet.3
Severin Šali
Pesniku Jožetu Dularju
Skromna godovna poslanica
19. sušca 1944
Kdaj zopet pojdeva v dolenjsko carstvo,
moj dragi godovnjak,
in tam v gorici sončni
se nagneva nad stari polovnjak,
da žlahtni sok bo nama kri požlahtnil
in iz srca izsrkal strup grenak?
Kdaj bova šla?
Zdaj so vsa pota mrka,
na gričih najine pomladi ni,
so puste njive, seme ne kali,
krvav odsev odseva tvoja Krka.
O pojdeva!
Pri mostu bova stala za večera,
strmela v Krko — praviš, da umira
(kakor umira najina mladost),
vse okrog naju bo dolenjska noč,
pa bodo prišli kot zaželen gost,
ljudje iz Straže, Vavtovca in Host,
in tople lučke bodo zrle iz koč;
zmes pisana ko prt natkan,
ti dala bo podob za nov roman,
da bodo zasmejale se oči:
Krka živi!
Boš vzel pero, opisal sled usod,
ki se točila iz bridkih je posod
na rodna tla,
boš božal klase, ki iz mrtvih brazd
pognali so pod sonce v novo rast,
in trgal grozd,
ki najini Dolenjski ga zorila je
bridkost.
A jaz bom pel, da spet srebri se Krka,
da nova zarja grenke solze srka
in mirne zvezde sijejo z neba,
da sreča spet živi pod slamno streho,
in spet dekle zasaja rožno leho,
kjer z luno se ob jemlje straška gorca.
Pa bova poprijela se čez pas
in vriskajoč kot dva vesela norca,
odpravila v jutru se čez vas,
iz Vavtovca ob Krki do Toplic.
A s polja bo vesel škrjančkov klic
pa smeh žanjic
šel z nama sončno pot.
Veš, Jože, če dočakava te dni,
ki moja jih poslanica želi,
takrat bo najin in Dolenjske god!
Viri:
1 Dular, J. (1999) ‘Literarni klub 1939–1941 / Ob šestdeset letnici ustanovitve napisala in izdala Jože Dular in Jože Kastelic’, samozaložba, Metlika; Ljubljana.
2 Praprotnik, J. (2000) ‘Najlepši spomenik Ivanu Čampi’, Glasilo občine Bloke, let. 1, št. 2, str. 12.
3 Šali, S. (1944) ‘Pesniku Jožetu Dularju’, Dom in svet, let. 56, št. 1, str. 5.