Jože Švigelj - kolar

Osnovnikolarski izdelek je kolo, ki je davnega dne razbremenilo človekova plečatežkega tovora in pospešilo njegovo gibanje iz kraja v kraj. Danes so ljudje,ki še znajo izdelati ali popraviti voz ali samo lesena kolesa za voz, redki. Toje poklic, ki izginja, čeprav se kočije in športni vozovi s konjsko vpregovračajo vsaj na prireditve z etnološko tematiko.

Povsod, kjer je bilo razvito furmanstvo, je bilkolar nepogrešljiv. Kolarji so izdelovali vozove: ‘lojtrnike’, zapravljivčke, ‘tajselne’,samčke, sani, pa tudi manjša vozila: ‘šajtrge’, ‘kule’, ‘karjole’, različnovelike ročne vozičke.

V Brvacahpri Grosupljem živi Jože Švigelj, ki še obvlada to obrt. Rojen je bil naHudi Polici, delal pa je pri Galetu na Škofljici, ki je bil dober mojster, saj jedelal kočije, sanke. K njemu se je prišel učit 1944. leta.

Jože Švigelj (intervju): Hodil sem v obrtnošolo na Grabnu, pa na Vrtači, v Tivoliju blizu bajerja. Tam smo hodili v šolotri leta. Dopoldne sem delal v delavnici. Opoldne sem nehal, šel domov nekajpojest, ob enih sem bil pa že v šoli. Aktovke takrat nisem imel, ampak ‘ruzak'(nahrbtnik). Mojster in moj oče sta imela kolesa, jaz pa sem moral kar pešhoditi s Škofljice v Ljubljano. Po ‘štreki’ (progi) sem hodil, je bilo najbližje, včasihtudi bos. Težko je bilo za vajence takrat, če pa nisi zdržal, se pa nič navadilnisi.

Potlej sem pa po treh letih šolokončal. Tri leta sem se učil, pa nisem dobil dinarja ne, še oče je moral kakšnomoko dati, takrat je bilo hudo za hrano, pa še kakšnega pujska je priložil,kakšnih 60 kg težkega. Vse za mojstrovo družino, nič zame.

Tri leta jetrajala vajeniška doba. Leta 1947 se je izučil, nato je naredil še pomočniškiizpit.

Jože Švigelj (intervju): Potem sem šel paizpit delat. Še zdaj je kolo na steni gospodarskega poslopja, ki sem ga 17 letstar naredil. Povabilo je prišlo –  izpitv Borovnici pri Peternelju. To so bili zapriseženi mojstri, pri katerih si lahkodelal izpit. In sem šel v Borovnico, pa še vedel nisem, kje je to. Z bratom svašla prej pogledat, kje je to, da bom vedel, kam les prinesti, da bom lahko izpitdelal. Les sem moral sam s seboj prinesti. Za platišče sem kos že doma ‘zacahnal'(zarisal). Vse je bilo napisano na vabilu, kaj bom moral izdelati, vse mere:1,80 m visoko kolo, za k zapravljivčku, ‘špic’ je bilo 12. Kar tako obsekanesem prinesel s seboj, pesto samo obžagano, saj sem moral vse tam narediti. Sempa že preje doma luknjo naredil v pesto. Vretenico sem ‘zdrejal’ (postružil), da je’pasala’ (se je ujemala) notri, pa v ‘drejponk’ (stružnica) sem jo vpel. Vseeno sem delal kolo en dan in pol. Kar čeznoč sem bil tam. Nič postelje nisem imel, kar tam v veži sem ležal na ležalnemstolu. Saj nisem nič zaspal. Mojster je bil z mojim kolesom zadovoljen.

Drugi dan, ko sem prišel domov,sem pa dal kolo na ramo, pa na Komenskega 12 v Ljubljano. Tam je bila paizpitna komisija. V komisiji so bilištirje. Na mizi je predsednik komisije kolo zavrtel. Ko je videl, da se je koloujelo in ni padlo, je bil zadovoljen. Če je bilo naravnost pooblano po vrhu, jezdsnilo, jaz sem pa kanalček na sredi naredil, da ni bilo napeto. Tako mi jemojster rekel, naj naredim z rašpljo malo kanalčka, da se ni nič videlo. In sems prav dobrim naredil.

Po treh letih pomočniške dobe pa je lahkodelal mojstrski izpit.

Jože Švigelj (intervju): Potem sem šel pamojstrski izpit delat. Na tečaj semhodil na Komenskega ulico v Ljubljani. Tam sem moral pa malo podplačati, no, pasem kmalu vabilo dobil. Sem pa v Trnovem pri Fajfarju delal, dober kolarskimojster je bil. Naredil sem športne sanke, tirolske. Take sanke, ki so odspredin odzad krive. Takele morejo biti, somi pokazali in jaz sem take naredil. Z odliko.