God in rojstni dan sta osebna praznika. Godovanje temelji na krščanskem koledarju, ki se »spominja svetnika, čigar ime smo dobili pri krstu« (Kuret, 1989) ali pa le nosimo njegovo ime. V religioznem smislu je namen godovanja, da človek, ki pri krstu dobi ime svetniškega izvora, spozna svojega zavetnika, vzornika in posrednika med njim in Bogom. Ime je (zlasti v preteklosti) označevalo osebo, njeno bit, status, položaj. V zgodovinskem obdobju so na imena vplivali različni dejavniki: politično gibanje v 19. stoletju, ko so postala popularna ruska imena, geografska bližina Italije in Avstrije, sprememba politične ideologije po drugi svetovni vojni, ko je god izgubljal pomembnost, globalna popularna kultura in ponovno zanimanje za izvor in pomen osebnih imen.
Po drugi strani je praznovanje rojstnega dne v današnji obliki mlad pojav. Predstava o letih in starosti se je pojavila v 16. stoletju. Na njeno končno uveljavitev v obdobju med svetovnima vojnama je ključno vplivala birokratizacija državne uprave v drugi polovici 19. stoletja. Takrat je pod vplivom nemških dežel v navado prišlo tudi osebno praznovanje v premožnejših meščanskih družinah. Slavljenca je fotografiral mestni fotograf.
Po drugi svetovni vojni so v duhu socializma postala praznovanja rojstnih eden ključen elementov množične kulture – z namenom krepiti ideje socializma ter nadomestiti in potisniti v ozadje cerkvene praznike.
