Očarljivi črni lakirani predmeti z značilno dekoracijo so v 16. stoletju najprej postali predmet poželenja evropske aristokracije, sčasoma pa so postali dostopni širšemu krogu zbirateljev.[1] Nekateri so bili izdelani na Japonskem, drugi v Evropi po japonskih vzorih. Zelo priljubljen je bil motiv cvetja in ptic, za katerega je značilno bogastvo simbolnih pomenov. Upodobljen je na več predmetih, med drugim na japonskem paravanu in na kobaltno modri pahljači s pozlato ter slonokoščenim ročajem. To je ena najdragocenejših pahljač v zbirkah slovenskih muzejev.
[1] Večino zbirk in posameznih vzhodnoazijskih predmetov, ki jih hranijo slovenski muzeji, so konec 19. in v začetku 20. stoletja na Slovensko prinesli ali poslali pomorščaki, misijonarji, diplomati, znanstveni sodelavci ali popotniki, ki so potovali na območje Vzhodne Azije (Vampelj Suhadolnik, »Zbirateljska kultura in vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji«, 93).
Dragoceni misijonarski zvitek pa je eden redkih tako kvalitetno izdelanih in dobro ohranjenih primerkov v muzejskih zbirkah po svetu. Nastal je v drugi polovici 19. stoletja v delavnici jezuitske sirotišnice v bližini Šanghaja. Na zadnji strani je slabo viden zapis z grafitnim svinčnikom v štirih vrsticah. Razbrati je mogoče: Mission Anstalt (?), (neberljivo) bei Shanghai, Shanghai 3/5 1883, Hoy (?).
Nadvse zanimiva je tudi samurajska oprema, zlasti dve čeladi. Prva izstopa zaradi posebne oblike in starosti – izdelana naj bi bila v 16. stoletju -, druga izstopa zaradi vrhunske izdelave. Obe sta bili nekdaj v uporabi v avtentičnem okolju, na Japonskem, kot del bojne opreme. Kasneje sta bili izvzeti iz svoje stvarnosti in bili v 19. stoletju preneseni v naše okolje, kjer sta dobili funkcijo okrasnega predmeta. Krasili sta »modro prepleskano kitajsko sobo«[1] na gradu Lemberg. Morda je to sobo krasil tudi slikoviti bronasti kadilnik v obliki slona s pagodo na hrbtu oziroma »slona, ki prinaša mir«. To bi lahko potrdile fotografije nekdanjih grajskih ambientov.[2]
Kdo so bili zbiratelji teh predmetov? Kdaj in kako so jih pridobili? Kakšni motivi so jih pri tem vodili?
Kakšna je provenienca teh predmetov? Kako so se znašli v celjskem muzeju? številna še neodgovorjena vprašanja so povezana s predmeti vzhodnoazijskega izvora, ki sestavljajo nenavadno zbirko Pokrajinskega muzeja Celje (PMC) .
Tako kot je nenavadna zbirka, je nenavaden tudi način, kako je nastala.[3] Predmeti izvirajo iz Federalnega zbirnega centra za kulturno zgodovinske predmete,[4] okrožnega centra Celje (FZC OC Celje), ki je bil ustanovljen poleti 1945. Od FZC jih je istega leta prevzel PMC oziroma takratni Mestni muzej v Celju. lnventarizirani so bili leta 1964, določenih je bilo 153 inventarnih številk – to ne pomeni, da je v zbirki toliko predmetov,[5] zbirka pa je bila poimenovana Zbirka predmetov iz Azije in Južne Amerike. Nato je več desetletij delila usodo tistih zbirk, ki so (bile) shranjene v muzejskih depojih in so (bile) tako laični kot strokovni javnosti skorajda neznane.[6]
Za večino predmetov iz te zbirke najbrž nikoli ne bomo izvedeli, komu so pripadali pred »prehodom v državno last«, za nekatere pa nam bo to morda vendarle uspelo izvedeti. Zavzeto raziskovalno delo in splet srečnih okoliščin sta leta 2017 privedla do odkritja, od kod izvira samurajska oprema.[7] Ta je bila širši javnosti prvič predstavljena že istega leta, na razstavi Poti samurajev v Narodnem muzeju Slovenije. Nekateri so se takrat spraševali (in se sprašujejo še danes), ali so tudi ti »tuji, eksotični« predmeti naša dediščina. Odgovor je seveda pritrdilen. Tudi ti predmeti so namreč sooblikovali duhovno krajino našega prostora, naše vrednote, identiteto, prepričanja, znanja in tradicije, tudi ti predmeti so torej kulturna dediščina našega prostora.[8]
Muzeji – institucije v službi družbe in njenega razvoja, odprte za javnost – med drugim zbirajo, ohranjajo, preučujejo, interpretirajo in razstavljajo dediščino ter posredujejo podatke o njej »z namenom razvijati zavest o dediščini, širiti vedenje o njenih vrednotah in omogočati uživanje v njej«.[9] K uresničevanju teh plemenitih ciljev je prispevalo tudi odlično sodelovanje Pokrajinskega muzeja Celje in Oddelka za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki traja že od leta 2014. Tri leta kasneje (2017) je to sodelovanje privedlo do podpisa sporazuma med oddelkom in muzejem, s katerim sta se instituciji zavezali k skupnemu raziskovalnemu delu, s posebnim poudarkom na področju preučevanja predmetov azijskega izvora, ki jih hrani Pokrajinski muzej Celje. Od leta 2018 to sodelovanje poteka v okviru projekta Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji: vpetost slovenskega prostora v globalno izmenjavo predmetov in idej z Vzhodno Azijo.
Barbara Trnovec, kustosinja in muzejska svetovalka, Pokrajinski muzej Celje
V fotogaleriji si lahko ogledate predmete in katalog občasne razstave Kaj počne tukaj samuraj?
Razstava je bila na ogled v Pokrajinskem muzeju Celje, od 27. 5. 2021 do 31. 1. 2022. Avtorica razstave je bila Barbara Trnovec, razstava pa je nastala v sodelovanju z Oddelkom za azijske študije, Filozofske fakultete, Univerze v Ljubljani. Sourednice kataloga razstave so Barbara Trnovec, Nataša Vampelj Suhadolnik in Maja Veselič.
[1] Pričevanje Petra Krisperja (roj. 1923) in njegove sestre Roswithe Krisper (roj. 1924), ki sta kot otroka pogost o obiskovala grad Lemberg. Intervju z njima sem opravila na njunem domu v Celovcu 2. 2. 2017.
[2] Poizvedovanje, kje sta fotografska albuma z 280 fotografijami – med njimi so tudi fotografije različnih ambientov na gradu Lemberg-, ki jih je PMC leta 2006 vrnil Hubertu Wolfgangu Galletu, do zdaj ni bilo uspešno. S pomočjo teh fotografij bi morda bilo mogoče ugotoviti, ali še kateri od vzhodnoazijskih predmetov iz zbirke PMC izvira z gradu Lemberg. Na »Seznamu prevzetih predmetov iz graščine Galle Nett e« z dne 12. 7. 1945 , ki ga hrani Zgodovinski arhiv Celje, je namreč navedenih 30 predmetov s pridevnikom »japonski« in eden s pridevnikom »orientalski«.
[3] Motivi so ključnega pomena, kadar poskušamo zbrane pred mete opredeliti kot zbirko in jo ločiti od drugih oblik akumulacije predmetov. Motivi za zbiranje so lahko zelo različni, zbrano gradivo pa postane zbirka takrat, ko jih kdo opredeli kot zbirko (Pearce, »The Urge to Collect, 158). V 3. člen u Zakona o varstvu kulturne dediščine je (muzejska) zbirka opredeljena kot »skupina premičnin s sorodnimi vrednotami dediščine, ki jo lahko povezuje skupen kontekst «.
[4] Delovanje in organizacija Federalnega zbirnega centra sta bila predpisana z Navodili za ustanavljanje in poslovanje zbirnih centrov, ki jih je izdal o Ministrstvo za prosveto 31. 7. 1945. Zakonska osnova za delovanj e je bil že leta 1944 sprejeti Zakon o zbiranju, čuvanju in razdeljevanju knjig in drugih kulturno znanstvenih in umetniških predmetov, ki so postali državna last po odloku Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije. Zakon je med drugim predpisoval prehod »sovražnikove imovine v državno last« (Kodrič Dači c, »Federalni zbirni center in njegov prispevek k dopolnitvi fondov Narodne in univerzitetne knjižnice«, 53).
[5] Zbirko sestavlja več kot 153 predmetov, kolikor je inventarnih številk; med drugim je bilo pod eno inventarno številko inventariziranih 13 kosov samurajske opreme, prav tako pod eno inventarno številko najdemo serijo 22 pahljač z motivi iz kitajske opere itd.
[6] Ralf Čeplak Mencin, kustos za muzejske zbirke iz Azije, Oceanije in Avstralije v Slovenskem etnografskem muzeju, na primer, za Zbirko predmetov iz Azije in Južne Amerike Pokrajinskega muzeja Celje ni vedel, čeprav je med pisanjem knjige V deželi nebesnega zmaja: 350 let stikov s Kitajsko, ki je izšla leta 2012, o tovrstnih zbirkah ali posameznih azijskih predmetih poizvedoval med kolegi kustosi. Da nekatere zbirke »ždijo v depoju muzeja in so širši javnost i praktično neznane«, na primeru kitajskih predmetov iz zbirke Ivana Skuška ugotavlja tudi Maja Veselič (Veselič, »Zbirateljske kulture: ideologije in prakse zbiranja in razstavljanja«, 5).
[7] Ključno je bilo dvoje: januarja 2017 sem v Zgodovinskem arhivu Celje odkrila več dokumentov iz leta 1945 , povezan ih z gradom Lemberg, med njimi »Seznam prevzetih predmetov iz graščine Galle Nette«. Februarja 2017 pa sem v Celovcu opravi la intervju s Petrom Krisperjem in njegovo sestro Roswitho Krisper, ki sta potrdila, da samurajski oklep izvira z gradu Lemberg.
[8] Kulturna dediščina so dobrine, podedovane iz preteklosti, ki odražajo natanko to – vrednote, identiteto, prepričanja, znanja in tradicije Slovenk in Slovencev ter drugih državljank in državljan ov Slovenije. Tako je kulturna dediščina opredeljena v 1. členu Zakona o varstvu kulturne dediščine. Po definiciji Mednarodnega muzejskega sveta ICOM pa je kulturna dediščina »vsak predmet ali koncept z estetsko, zgodovinsko, znanstveno ali duhovno pomembnostjo« (ICOM, lcomov kodeks muzejske etike, 2005).
[9] Zakon o varstvu kulturne dediščine, 3. člen .