Starodavno župnijsko cerkev v Šmarju pri Jelšah, posvečeno Marijinemu vnebovzetju, so že v srednjem veku množično obiskovali na praznik Marijinega vnebovzetja. Po kugi leta 1645, ko je v župniji umrlo več kot dvesto ljudi, so na hribu nad trgom sezidali še zaobljubno cerkev, posvečeno kužnemu zavetniku sv. Roku, ki goduje le dan za Marijinim vnebovzetjem.
V pravi romarski center pa se je kraj razvil, ko je Vrečer obe cerkvi povezal s Kalvarijo. Po oceni vizitatorja je tako prišlo v Šmarje leta 1760 na oba romarska dneva, 15. in 16. avgusta, do 12.000 ljudi. Take pasijonske poti so začele nastajati med protireformacijo in katoliško obnovo, v Vrečerjevem času pa so bile izredno popularna pobožnost vseh slojev prebivalstva, saj so privabljale tudi do petkrat več ljudi kot romarski kraji z daljšo tradicijo.
Kalvarije so bile sestavljene iz poljubnega števila postaj, podobno raznovrstna je bila njihova vsebina: prizori Jezusovega trpljenja so se pogosto prepletali s prizori iz njegovega otroštva ali iz Marijinega življenja. Med letoma 1743 in 1745 je Vrečer najprej postavil šest velikih kapel, ki kažejo pet skrivnosti žalostnega dela rožnega venca in Žalostno Mater božjo, do leta 1753 pa je med te postavil še osem manjših kapel. Velike kapele, ki se jim pridružuje tudi kapela sv. Roka, imajo bogato kamnoseško obdelane portale, baročno razgibana čela, strešne stolpiče in oltarje s pravico maševanja, manjše kapele pa so skromneje oblikovane. Kapele so opremljene s kiparskimi skupinami, ki skupaj z naslikanimi prizori in s štukiranim ozadjem zelo dramatično in naturalistično predstavljajo posamezen prizor. Tako so se verniki lažje vživeli v podoživljanje Jezusovega trpljenja.