Največ zaslug za preporod sokolskega gibanja je imel Viktor Murnik, načelnik ljubljanskega Sokola. Murnik si je prizadeval, da bi telovadba postala najpomembnejša oblika dela v sokolskih društvih. Na ta način bi telovadba sokolska društva povezala v močno narodno skupnost. Pod vplivom teh idej se je tudi v Kranju začelo povečevati navdušenje za ponovno ustanovitev sokolskega društva.
Ideja o ponovni ustanovitvi Gorenjskega Sokola v Kranju sprva ni imela preveč privržencev, ker je prevladovalo mnenje, da je v Kranju že tako preveč društev. Takšno mnenje pa ni ustavilo najbolj prizadevnih posameznikov, ki so si želeli oživitve društva. Najbolj zaslužni za ponovno ustanovitev Gorenjskega Sokola 21. decembra 1895 v gostilni Mayr v Kranju so bili: dr. Viktor Globočnik, Avgust Drukar, Franc Omersa ml. in Ferko Sajovic. Časopis Slovenski narod je ob obnovitvi društva zapisal: »/…/ Zdaj pa na noge! Pusti na stran Sokol gorenjski ves sijaj in nepotrebne stroške pri svojih slavnostih, ne napravljaj si dragocene zastave, ampak osnuj si najprvo telovadnico! Gorenjci ne bodite Sokoli na oko, po kroju, temveč bodite celi Sokoli, delajte, telovadite! /…/« V Gorenjskega Sokola se je takoj včlanilo 48 kranjskih fantov in 6 zunanjih članov.
Prvi redni občni zbor Gorenjskega Sokola je bil 1. maja 1896. Starosta je postal Avgust Drukar, podstarosta Ivan Vičič, tajnik Gašper Eržen, blagajnik Jakob Killer, četovodja Franc Omersa ml.; v odbor društva so bili izvoljeni še Janko Engelman, Ivan Jagodic, Vinko Majdič in Ferdinand Polak. Ker je kmalu nekaj odbornikov odstopilo, je že čez dva meseca potekal izredni občni zbor. Za starosto je bil izvoljen Vinko Majdič, podstarosto Franc Omersa ml., tajnika Janko Rozman, blagajnika dr. Fran Prevc in za načelnike Alojzij Puhar, Avgust Drukar, Ivan Jagodic, Rudolf Kokalj in Ciril Pirc. Odborniki so se na svojih sejah sestajali v prostorih Narodne čitalnice v Mayrjevi hiši. Gorenjski Sokol je bil do leta 1903, ko so ustanovili sokolsko društvo v Tržiču, edino sokolsko društvo na Gorenjskem.
Dolga leta je bila glavna težava Gorenjskega Sokola telovadnica. Takoj ob ustanovitvi so si pomagali z zasilno telovadnico v Prevčevi hiši na Glavnem trgu, ki pa je bila premajhna. Ljubljanski Sokol je bratom iz Kranja podaril bradljo, mizo, konja, skakalno desko, drog in še nekaj drugega telovadnega orodja. Telovadba je bila na nizki ravni, ker ni bilo ustreznega vaditeljskega kadra. Telovadili so trikrat na teden, redno je telovadilo le med 10 in 12 članov. Odbor Gorenjskega Sokola je iskal rešitve tako za ustrezno telovadnico kot za primerne učitelje telovadbe. Težave s telovadnico so leta 1900 začasno rešili tako, da so se dogovorili s članom Viktorjem Omerso, ki jim je v svoji hiši dal na razpolago prostor za telovadnico v velikosti 210 m2.
Gorenjski Sokol je organiziral več t. im. pešizletov v različne kraje, npr. v Podbrezje, Škofjo Loko, Cerklje, Šenčur … Izjemno priljubljena izletniška točka je bil Sveti Jošt nad Kranjem. Na Jošta so vsako leto maja, na praznik Gospodovega vnebohoda, organizirali izlet, ki se ga je udeležilo mnogo Kranjčanov. Izlete so organizirali tudi zato, da so širili sokolsko idejo in s tem spodbujali k ustanavljanju novih sokolskih društev ali vključevanju v njih. Pet let po ustanovitvi Gorenjskega Sokola je v Kranju zaplapolal društveni prapor. Javne telovadbe ob razvitju društvenega prapora in slovesnosti, ki je sledila, so se udeležila sokolska društva iz Ljubljane, Trsta, Celja, Zagorja, Gorice, Novega mesta in Zagreba.
V delovanju Gorenjskega Sokola je bilo prelomno leto 1901, ko je društveni odbor sklenil, da ustanovijo vaditeljski izbor, ki bo vodil in usmerjal telovadbo. Prvi načelnik vaditeljskega zbora je postal Konrad Geiger, podnačelnik pa Rupert Celestina; v zbor so bili izvoljeni še Fran Ažman, Janko Rozman, Janko Šavnik, Evgen in Janko Sajovic.
Poleg razvoja telovadbe v Kranju so člani Gorenjskega Sokola pomembno vplivali na razvoj drugih športnih panog. V Kranju so že leta 1908 na telovadišču pod Gaštejem zgradili teniško igrišče s travnato podlago. Za tenis se je posebno navduševal ženski oddelek Gorenjskega Sokola. Tenis so lahko igrali tudi nečlani. Zelo priljubljeno je bilo kegljanje. Na vrtu gostilne Mayr v Kranju pa niso kegljali le Sokoli, temveč tudi Sokolice.
V sokolskih vrstah je bila zelo razvita družabna dejavnost, ki je bila obenem tudi pomemben vir prihodkov za društvo. Dohodek, ki so ga zaslužili na družabnih srečanjih je bil v največji meri namenjen za plačilo najema telovadnice za izvajanje rednih vadb. Najbolj pogosta oblika razvedrila so bile veselice, ki so jih društva prirejala ob različnih praznikih. Sokoli so prirejali predvsem t. im. jour-fixe, žurfikse, ki so potekali nekajkrat na leto. Na njih so bili povabljeni le člani sokolskega društva, ki so s seboj lahko pripeljali goste. Zabava je potekala ob sobotah zvečer v eni od kranjskih gostiln, najpogosteje pri Mayrju. Žurfiks se je začel s predavanjem, ki mu je sledila glasbena točka v izvedbi čitalniškega pevskega zbora ali godbenikov. Gorenjski Sokol je organiziral zelo odmevne maškarade, ki so zaključile predpustna rajanja. V času pričakovanja božičnih in novoletnih praznikov je Gorenjski Sokol nekajkrat organiziral Miklavžev večer za otroke svojih članov. Sokoli so pripravljali tudi veselice na Silvestrovo.
Ko je bila leta 1905 ustanovljena Slovenska sokolska zveza (SSZ), se je vanjo takoj vključil tudi Gorenjski Sokol. Na Gorenjskem so do leta 1910 sokolska društva nastala še na Jesenicah, v Žireh, Železnikih z odsekom v Dražgošah, Kamniku, Škofji Loki, Radovljici, Kranjski Gori, Bohinjski Bistrici, na Javorniku in Bledu. Zaradi hitrega naraščanja števila sokolskih društev na celotnem slovenskem ozemlju se je pojavila potreba, da se društva v okviru SSZ povežejo v župe. Leta 1909 so ustanovili Gorenjsko sokolsko župo s sedežem v Kranju. Ustanovni občni zbor je potekal 16. januarja 1910. V Gorenjski sokolski župi so bila združena sokolska društva iz Kranja, Bleda, Bohinjske Bistrice, Javornika, Jesenic, Radovljice, Škofje Loke, Tržiča, Železnikov in koroško sokolsko društvo Borovlje. Gorenjska sokolska župa je do prve svetovne vojne prirejala skupne društvene zlete (vsako leto v drugem gorenjskem kraju), njen izobraževalni oddelek pa je skrbel za kulturno izpopolnjevanje svojih članov. Kranjski Sokoli so se udeleževali tudi čeških, hrvaških in vseslovanskih zletov. Pripravljali so se na III. vsesokolski zlet leta 1913 v Ljubljani, s katerim je želela SSZ proslaviti 50. obletnico ustanovitve Južnega Sokola. SSZ je naletela na odpor tako v nemških krogih kot pri klerikalcih, zato je bil zlet odpovedan.
Razvoj slovenskega sokolskega gibanja in sokolskih društev je zaustavila prva svetovna vojna. Kranjska in štajerska deželna vlada sta prepovedali delovanje Slovenske sokolske zveze, sokolskih žup in društev. Nista pa razpustili sokolske organizacije, tako da je Gorenjski Sokol formalno obstajal tudi še med prvo svetovno vojno. Odlok o prenehanju delovanja društva Gorenjski Sokol z datumom 29. julij 1914 se je glasil: »Na podlagi ukaza vsega ministrstva z dne 25. julija 1914 , se ustavi delovanje do preklica telovadnega društva ”Sokol z ženskim oddelkom v Kranju” in se je potrebno vzdrževati vsakršnega društvenega pojava in se zlasti prepove vsako društveno delovanje, telovadba v društvu in nošenje društvenih zastav.« Z ustanovitvijo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev 1. decembra 1918 se je slovensko sokolsko gibanje hitro spet obnovilo.
Viri in literatura:
Deset let sokolskega življenja: podlistek. V: Gorenjec: političen in gospodarski list, 12. maj 1906, št. 19, str. 2–3; 19. maj 1906, št. 20, str. 1–2; 26. maj 1906, št. 21, str. 3–5.
Žontar, Majda: Kulturni razvoj Kranja in okolice od šestdesetih let 19. stoletja do prve svetovne vojne. V: Kranjski zbornik. Kranj: Mestna občina, 1980, str. 172–175.
Žontar, Majda: Sokoli in Orli v Kranju in okolici med obema svetovnima vojnama. V: Kranjski zbornik. Kranj: Mestna občina, 1995, str. 135–141.
Jerala, Irena: Družabno življenje Kranjčanov na prehodu iz 19. v 20 . stoletje. V: Kranjski zbornik. Kranj: Mestna občina, 1995, str. 90–100.
Medved, Nina: Razvoj in delovanje Kranjskega sokola do prve svetovne vojne: diplomsko delo. Ljubljana: [N. Medved], 2007.
