Max Adolf Westen (1913–1955) se je rodil 7. novembra 1913 v Gradcu očetu Adolfu Westnu ml. in materi Annemarie Westen, roj. Hünermann. Osnovno šolo je končal v Celju, srednjo šolo pa v Gradcu. Po končani srednji šoli je šolanje nadaljeval v Stuttgartu in v Dresdenu ter postal diplomirani inženir kemije. Takoj po diplomi leta 1935 se je zaposlil v očetovi in stričevi tovarni emajlirane posode v Celju in leta 1936 postal njen obratovodja. Na tem položaju je ostal vse do maja 1945, ko je bila tovarna emajlirane posode hkrati z vsemi ostalimi Westnovimi podjetji v Sloveniji zaplenjena in podržavljena. Poročen je bil z Irene Westen, roj. Darebnitschek, s katero sta imela sinova Maxija in Hansija. S svojo družino je živel v vili na Golovcu, ki jo je dal sam zgraditi.
Kot Nemec se je Max Adolf Westen pred vojno vključil Švabsko-nemško kulturno zvezo (Schwȁbisch-Deutscher Kulturbund), ki je imela svojo krajevno organizacijo tudi v Celju. Kulturbund so jugoslovanske oblasti sprva dovolile, ko pa se je po Hitlerjevem prevzemu oblasti v Nemčiji leta 1933 začel v njem vse bolj krepiti vpliv nacionalsocializma, so ga leta 1936 prepovedale. Med tistimi člani celjskega Kulturbunda, ki so bili odkriti pristaši nacionalsocializma, je bil tudi Max Adolf Westen, zato ni čudno, da je večkrat javno pokazal sovraštvo do celjskih Slovencev.
Tako je denimo 26. marec 1940 zvečer v celjski kavarni Zamparutti Slovenca Riharda Kraupnerja ozmerjal z »windischer Hund« (slovenski pes). Zadeva je prišla pred celjsko okrajno (sresko) sodišče. Glavna obravnava je bila 7. maja 1940. Max Adolf Westen je zanikal, da bi Kraupnerja ozmerjal z »windischer Hund« in se zagovarjal, da je v resnici tistega večera v kavarni Zamparutti govoril o dovtipu, ki ga je prebral v „Totem listu”, da beseda »Windisch« dejansko pomeni »Po vin diši«. Sodišče mu seveda ni nasedlo in ga je obsodilo na dva meseca zapora in 8.000 din kazni. Ker pa je Max Adolf Westen imel dobre zveze s pomembnimi jugoslovanskimi politiki, zaporne kazni ni odsedel.
Kot pristaš nacionalsocializma se je Max Adolf Westen leta 1939 vključil v celjski tajni obveščevalni center, ki je zbiral podatke za nemško Varnostno službo (Sicherheitdienst) in nemško Vojaško obveščevalno službo (Abwehr). Obveščevalni center je vodil celjski Nemec Werner Stiger, ko pa je ta leta 1940 pobegnil v Avstrijo, je njegovo vodenje prevzel Max Adolf Westen. Jugoslovanska protiobveščevalna služba je za to njegovo početje vedela in ga spremljala. Da bi ga odtrgale od njegovih obveščevalnih zvez, so ga jugoslovanske oblasti februarja 1941 nameravale vpoklicati v vojsko. Max Adolf Westen je bil o tem pravočasno obveščen in je pobegnil v Avstrijo, od koder se je v Celje vrnil šele aprila tega leta, ko je bila Slovenija že okupirana.
Med vojno je bil Max Adolf Westen z nemškimi okupacijskimi oblastmi v dobrih odnosih. Tovarna emajlirane posode, v kateri je bil obratovodja, je bila leta 1942 vključena v nemško vojno industrijo. V njenih dveh novozgrajenih halah so izvajali popravila vojnih letal Dornier in izdelovali oklepne plošče.
