V pregledih novejše slovenske kinematografske zgodovine je zapisano, da je leta 1992, že po slovenski osamosvojitvi, pod okriljem podjetja Ljubljanski kinematografi delovalo dvanajst stalnih kinematografov: Komuna, Union, Mini kino Union, Dvor, Domžale, Kinoteka, Kompas, Bežigrad, Šiška, Triglav, Vič in Mojca. Po osamosvojitvi so filme k nam pričeli distribuirati iz Hrvaške. V novonastalih razmerah so se zato oblikovala lokalna distribucijska podjetja.
Raziskovalci kinematografije so ugotovili, da se je po osamosvojitvi pojavilo tudi vprašanje lastninjenja kino podjetja Ljubljanski kinematografi. Kinodvorane Union, Triglav in Mojca so se znašle v denacionalizacijskem postopku. Kino Šiška in kino Dvor pa sta bila izključena iz Ljubljanskih kinematografov. Ti dve kinodvorani sta se podali vsaka v svojo smer pod budnim očesom njunega novega lastnika – Mestne občine Ljubljana. Leta 1997 je podjetje Ljubljanski kinematografi postalo delniška družba in dobilo nove lastnike, s čimer je bil postopek lastninjenja zaključen.
Novi lastniki Ljubljanskih kinematografov so se usmerili v bolj marketinške vode in dali večji poudarek oglaševanju. Sredi devetdesetih let dvajsetega stoletja je obisk kinodvoran začel počasi naraščati, zato so se odločili za investicijo v modernejši kino center. Predvidenih je bilo več možnih lokacij, vendar se je podjetje končno odločilo za izgradnjo kino centra Kolosej v ljubljanskem BTC. Izbor obrobja mesta blizu nakupovalnega središča z veliko količino parkirnih mest za goste je bila več kot primerna, že preizkušena praksa multipleksov v tujini. Prvi multipleks so odprli sredi maja leta 2001. Nudil je dvanajst sodobno opremljenih kinodvoran. To je bil kino, ki ga dotlej v naših krajih nismo poznali. Multipleksi so precej spremenili način prikazovanja filmov in navade obiskovalcev kino predstav. Pod sloganom »v vrtincu zabave« je multipleks združeval nakupovanje, prehranjevanje in zabavno industrijo, ki promovira kino kot tržno blago. Film je postal zgolj del celotne ponudbe zabave in prostega časa. Kino centri, ki sledijo sodobnemu kapitalističnemu načelu potrošništva, zagotavljajo prostor užitka. Koncept zabavništva ponuja tako imenovano doživetje kina, kar odražata infrastruktura in arhitektura; uvedli so na primer sedeže za zaljubljene in prostore za druženje, kot so biljard, bovling in podobno, kjer se po ogledu kino predstave zabava šele zares prične.
Izgradnja Koloseja in pričetek njegovega delovanja sta za kinematografe v središču prestolnice postopno pomenila zadnji udarec, saj se je obiskanost mestnih dvoran po odprtju multipleksa korenito zmanjševala. Glavnina ljubljanskega občinstva se je preselila v Kolosej, kjer so bile kino predstave pogosto razprodane.
V okviru končanega denacionalizacijskega postopka sta bila kino Union in Mini kino Union predana Grand hotelu Union, uprava Ljubljanskih kinematografov in Koloseja pa je dobila sedež v prostorih Koloseja. Mestne dvorane so se pospešeno zapirale. Kino Mojca se je zaprl, ker je bil tehnično najslabše opremljen in neustrezen v primerjavi z drugimi dvoranami. Za njim so drug za drugim sledili Triglav, Dvor, Šiška, Bežigrad in Kompas. Kino Vič je spremenil svojo vlogo. Od vseh dvoran je ostala v lasti kino podjetja samo še dvorana kina Komuna. Podjetje Ljubljanski kinematografi je komajda še delovalo.
Mestne in druge kinodvorane so ogrozile tudi nove tehnologije, ki so prinesle filmske užitke v vsak dom. Ta trend se je uveljavil po vsem svetu. Število kinematografov se je zmanjševalo. Podjetje Ljubljanski kinematografi se je odzvalo na padec obiska s strateškim vlaganjem v tehnično opremo po najmodernejših standardih in investiranjem v infrastrukturo, v želji, da bi svojim obiskovalcem ponudili več, kot jim ponujajo televizijski ekrani v njihovih dnevnih sobah. Zmanjševanje števila obiskovalcev se je nadaljevalo, na obisk kina sta poleg televizije močno vplivala tudi pojav videa in nazadnje še svetovnega spleta. Sredi devetdesetih let 20. stoletja so se potrudili z obnavljanjem mestnih kinodvoran in za nekaj časa ponovno privabili večje število obiskovalcev kino projekcij.
Lit.: Hrovat, K.: Predvajal vam je poslednji kinooperater : življenjske zgodbe poklicnih kinooperaterjev ljubljanskih kinematografov. V Ljubljani : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019.
Seznam delujočih in novih kinematografov na območju Ljubljane od leta 1991:
Kolosej v BTC (2001-2023), zabaviščni center Arena (nasproti Koloseja, kinodvorana XpanD, 2006); predstave Zveze kulturnih organizacij Slovenije v dvorani JSKD na Beethovnovi ulici 6 (90. leta 20. st.); kinodvorana Doma ljudske milice – FVV v Ljubljani (90. leta 20. st.); kino Kompas oziroma kino Vesna (1991-2004); kino Dvor (1992-2001, Kinodvor, 2003-), kinotečna dvorana (Slovenska kinoteka, 1993-1996, 1996-, palača Delavske zbornice na Miklošičevi ulici); Rio – kino pod zvezdami (1993-1997, pri Gostilni Rio oz. Rio Momo nasproti Konzorcija); predstave v Unionski dvorani (priložnostne, od 2002); Drive-in-kino na parkirišču Gospodarskega razstavišča (2012); Center urbane kulture Kino Šiška (2008, še prej kino Šiška 1962-1991, 1993-2001), Kinoklub Vič (2005-2011, še prej kino Vič 1955-2005); Film pod zvezdami na Ljubljanskem gradu (letni kino, od 2004); predvajanje filmov na Muzejski ploščadi Metelkova (2012, Kino Integral, od 2013 Poletna muzejska noč, program Slovenske kinoteke); Kino gledališče Bežigrad (ponovno od 2015, prej 1980-2003), Kino 27. april (2013, priložnostna predstava, digitalna projekcija dok. filma Razlogi za bes, Salezijanski dom Kodeljevo, dvorana, do 2001 kino Triglav, prej tudi kino Kodeljevo); Letni kino City (na odbojkarskem igrišču Vodnega mesta Atlantis, od 2010); v podhodu Ajdovščina je bil zamišljen projekt minipleks Ajdovščina (od 2012, v razvoju). Idejni projekt kinocentra je bil predviden tudi v sklopu Potniškega centra Ljubljana.
Lit.: Žun, K.: Kino zemljevid : zemljevid ljubljanskih prizorišč (1896-2014). Ljubljana : Javni zavod Kinodvor, 2014.