Slovenija je bogata z naravnimi danostmi, s polji, z gorami, morjem, z vinogradi. Vse sestavine slovenske prehrane lahko pridelamo in pridobimo sami, saj gojimo tudi veliko živine, drobnice in perjadi, pa tudi v gozdovih mnogo najdemo. V Sloveniji ima vsaka večja regija vsaj eno tipično jed, nekatere pa več njih. Jedi zaznamuje geografska lega in tudi vpliv iz sosešćine.
V nasprotju z bogato izbiro živil in ogromnimi količinami jedi, ki so si jih lahko privoščili meščani vsak dan, so kmetje drugače jedli. Na slovenskem podeželju so se vedno hranili s tem, kar so pridelali. Kuhali in pekli so večinoma na odprtih ognjiščih ali v krušni peči: poznane so nam ognjiščnice, dimnice in črne kuhinje. Zaprto ognjišče oziroma štedilnik se je pojavilo v začetku 20. stoletja. Na podeželju so bila osnovna živila žitarice (pšenica, proso, oves, rž, ajda, koruza), od poljščin največ zelje in repa, manj bob, leča in fižol. Krompir so začeli množično saditi in gojiti šele sredi 19. stoletja po obdobjih hudih lakot v 18. in začetku 19. stoletja. Ponavljajoči vzorec vsakdanje prehrane podeželskega prebivalstva sestavljajo močnik (steber kranjske dežele), kaša, kruh, žganci, mleko, zelje, repa. Poraba mesa se je zmanjšala v 18. stoletju, poleg tega so imeli mnogo postnih dni. Za razliko od bogatega meščanskega obeda je bila na kmetovi mizi včasih solata edina jed, z manj dišavnicami in predvsem brez sladkorja, tudi peciva ni bilo vsak dan na pladnjih.
Kmetje so ob praznikih uživali zlasti konzervirano svinjsko meso, ki je ostalo še od kolin, boljše močnate jedi in kakšne posebne dobrote. Od sladic so za take priložnosti žene in dekleta pripravile potice, razne štruklje, krofe. Pili so doma kuhane žgane pijače, sadje so predelali v sokove. Kmečka praznična prehrana je dandanes vir kulinaričnega navdiha.
Kmetje so ob praznikih uživali zlasti konzervirano svinjsko meso, ki je ostalo še od kolin, boljše močnate jedi in kakšne posebne dobrote. Od sladic so za take priložnosti žene in dekleta pripravile potice, razne štruklje, krofe. Pili so doma kuhane žgane pijače, sadje so predelali v sokove. Kmečka praznična prehrana je dandanes vir kulinaričnega navdiha.
Nekatere tipične slovenske jedi
Omeniti je potrebno določene značilne slovenske jedi po naših pokrajinah. Za vsako večje območje Slovenije je značilna vsaj ena tipična jed. Nekateri slovensko kuhinjo delijo na alpsko, panonsko, mediteransko in osrednjeslovensko, etnolog Janez Bogataj in njegova ekipa pa je Slovenijo razdelila na 24 kulinaričnih regij. Res je tudi, da v vsaki pokrajini naravne danosti in značilna osnovna živila narekujejo način prehranjevanja.
Omeniti je potrebno določene značilne slovenske jedi po naših pokrajinah. Za vsako večje območje Slovenije je značilna vsaj ena tipična jed. Nekateri slovensko kuhinjo delijo na alpsko, panonsko, mediteransko in osrednjeslovensko, etnolog Janez Bogataj in njegova ekipa pa je Slovenijo razdelila na 24 kulinaričnih regij. Res je tudi, da v vsaki pokrajini naravne danosti in značilna osnovna živila narekujejo način prehranjevanja.
Od ljubljanskih jedi omenimo s škampi in kruhom polnjenega pečenega piščanca, janško vezivko (praznični kruh), goveji jezik, prekajeno ščuko na kuhanem fižolu v zrnu. Zasavci slovijo po „funštercu” (jed za rudarje), prežgani juhi, krumpantoču (krompirjeve palačinke) in prečmuhu (fižolu z jabolki). V Posavju pripravljajo salove rutke (Krško, ob kolinah), ocvirkove pogačice, mlinčevko, sirove štruklje in kruhovo potico. Na Dolenjskem, kjer imajo veliko gozdov in zato mnogo divjačine, pripravljajo denimo polšje in medvedje meso v obari, kurjo obaro. Odtod je dolenjski fižolov štrukelj, saj je na primer okolica Ribnice znana po dobrem fižolu (Hrovača). Znani so tudi po štrukljih vseh vrst. V Savinjski dolini znajo v mnogih jedeh predstaviti hmelj – zabeljeni hmeljevi vršički in hmeljeva solata, prav tako ne smemo pozabiti savinjskega želodca in ribjih enolončnic. V Beli krajini je znana belokranjska pogača, matevž s suhim mesom, belokranjska špehovka in pisan kruh z rožičevim nadevom, pripravljajo tudi veliko drobnice (janček na ražnju). Na Štajerskem slovijo po štajerski kisli juhi, puranu z mlinci, raznih vrstah potic (bizeljski ajdovi, kruhovi, orehovi, makovi), v Prekmurju po bograču in prekmurski gibanci, tunki, jerebicah ter krapcih (dodolih). V Prlekiji pečejo prleško nesladkano gibanico, pripravljajo postržjačo (krušno testo z zaseko), hajdinske kropce (ajdovo testo s skuto), bučne štruklje … Na Koroškem so znani po mežerlih in mavžljih, koroški smetanovi juhi, ubrneniku, masovniku in nadetih rezancih. Tradicionalna jed na Idrijskem so idrijski žlikrofi, tam poznajo tudi idrijsko potico z drobnjakom. V Posočju jedo tudi čompe (krompir) s skuto, kobariške štruklje in tolminsko friko. Na Notranjskem pripravljajo krompir v zevnci in bloško kavlo. Gorenjska kuhinja nam nudi močnik, loško medlo, gamsovo juho, zelenjavno šaro in prato, visoško svinjsko pečenko, zaseko, ajdove in koruzne žgance, klobase (kranjsko, krvavice … ), gorenjske ajdove krape ter mnoge druge jedi. Primorski kraji pa v svoji kuhinji uporabljajo veliko zelišč (zeliščna pita v Goriških Brdih) in zelenjave, rib in drugih morskih dobrot (črna rižota s sipo, polenovka po primorsko …), znani so po paštah in seveda po kraškem pršutu, joti in drugih mineštrah ter pincah.
