Kmetje, ki so predstavljali kar osemdeset odstotkov prebivalstva, so bili v 17. in 18. stoletju že močno razslojeni.
Kmečka posestva so bila po obsegu različna in so se delila v več razredov. Največje so bile hube oz. grunti, ki so se delili še na manjše dele, sledili so ruti, košanije, kajže in druge oblike drobnih kmečkih in polkmečkih gospodarstev. Večina dajatev se je v tem času že plačevala v denarju, še vedno pa so bile v veljavi tudi dajatve v blagu. Poleg obveznosti do zemljiškega gospoda in cerkve so morali kmetje plačevati tudi vedno več državnih davkov, ki so posegali predvsem na področje trgovine in drugih neagrarnih dejavnosti.
Iznajdljivejši in bolj podjetni posamezniki so poleg kmetijstva opravljali tudi različne obrti. Te so bile na kmetih večinoma zgolj dodatna dejavnost, ki pa je prinašala pomemben dodaten zaslužek. Na Tolminskem so bile najbolj razvite kovaška, tesarska, mlinarska in žagarska obrt, pa pletarstvo, predilstvo, tkalstvo ter čevljarstvo, barvarstvo, strojarstvo in še druge. Dodaten zaslužek sta prinašala tudi oglarstvo in sirarstvo, največ pa je bilo tedaj moč zaslužiti s kmečko trgovino, prevozništvom in gostinstvom.
Večina kmečkega prebivalstva je bila v drugi polovici 17. stoletja še vedno v podložnem razmerju. Zemljiškemu gospodu so morali za zakup kmetije in uporabo srenjske zemlje plačevati tako imenovane zemljiške dajatve in javnopravne davščine (sodni stroški, različne pristojbine), še vedno so bili obvezni opravljati tudi tlako. Te je bilo na Primorskem, v primerjavi z ostalimi deželami manj, obsegala pa je predvsem občasno delo na posestvih v lasti zemljiškega gospoda, vzdrževanje poti, največkrat pa so podložniki svoj delež odslužili s tovorjenjem in prevažanjem raznovrstnega blaga.
V 17. in v začetku 18. stoletja je začel med dotlej še razmeroma enotnim kmečkim prebivalstvom močno izstopati ozek sloj svobodnih kmetov, gruntarjev ter kmečkih trgovcev in vaških obrtnikov, ki so zaradi položaja, iznajdljivosti in podjetnosti služili več kot večina ostalih. Njihov življenjski slog se je vedno bolj oddaljeval od revnejših sovaščanov ter približeval meščanom in revnejšemu podeželskemu plemstvu, ki je pogosto živelo enako ali celo slabše kot marsikateri premožen kmet. Za delo na kmetiji so začeli poleg članov družine najemati še dodatno delovno silo, tako imenovani kmečki proletariat. Hlapce, dekle, pastirje in druge kmečke posle so poiskali med kajžarji in najrevnejšimi kmeti, ki so takšno, največkrat dosmrtno službo, z veseljem sprejeli, saj je pomenila beg iz revščine in lakote, v kateri so živeli.
